»Gojmir Anton Kos je v slovensko umetnost vnesel profesionalno zavest o slikarstvu, ki se kot praksa prične in konča z umetniškim delom in natančno opredelitvijo tiste funkcije, ki jo to delo ima v prostoru in času, v katerem nastaja.« (Jure Mikuž) Za slikarja, ki se je šolal na Dunaju in diplomiral v Zagrebu, je velikega pomena, da je svoje znanje dopolnil s študijem notranje arhitekture v Berlinu. Od tod pretehtanost kompozicijske tektonike njegovih slik, predvsem tihožitij. Čeprav je bil izreden figuralik in krajinar, je za slovensko okolje razvil inovativen odnos do pojmovanja slikarskega prostora in ploskve, predvsem v svoji osrednji temi: tihožitju. Rešitvi te teme se je Kos posvečal od leta 1954 do smrti. S tehniko širokega polaganja barvnih plasti in z nanašanjem pastoznih slojev barve z lopatico poudarja medsebojno v ploskvi povezane koloristične vrednote. Tihožitje je vklenjeno v strogo koordinatno shemo vodoravnic in navpičnic. Kompozicijsko nizanje poploščenih predmetov, kozarcev, prtičev, tapet, sadja dokazuje, da slikarja ni več zanimal v tihožitje urejen motiv, temveč predvsem vizualno dogajanje − živahna igra barvnih ploskev na platnu.