Slavko Tihec je eden najbolj inovativnih slovenskih umetnikov 20. stoletja. Kmalu po zaključku študija kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani se je pričel oddaljevati od upodabljanja figuralike in približevati abstrakciji. Zanimale so ga zlasti geometrijske oblike, ki jim je dajal sodoben pomen. Posebej zanimivi so njegovi eksperimenti z uporabo novih materialov, na primer s poliestrom, in umetniško raziskovanje vode kot prevodnika gibanja. Prav ti so ga pripeljali do prvih del na področju kinetične umetnosti in razvoja t.i. akvamobilov, s katerimi se je zapisal v zgodovino slovenske umetnosti. Vpliven ni bil le kot umetnik, ampak tudi kot profesor na ljubljanski Akademiji. Tihec je rad ustvarjal v ciklih, serijah ali tematskih sklopih, izmed katerih so najbolj znani njegovi semaforji, kontejnerji in vegetabilne oblike. Če je na začetku v svojem kiparstvu uporabljal zlasti beton in železo, ga je kasneje prevzel les. V sedemdesetih letih je tako nastal cikel Sfer, ki so bile izhodišče za Topotube in Toposfere – majhne skulpture iz zgodnjih osemdesetih, ki jih je Tihec leta 1990 predstavil na svoji zadnji samostojni razstavi. Kot pogosto prej se je tudi v njih posvečal problematiki jedra. Na reliefno obdelanih kroglah je nizal krožnice, ki se na vsaki skulpturi spreminjajo in med seboj drugače povezujejo. Toposfere izražajo nenehno gibanje, spremenljivost, večnost in enotnost. (Alja Grašič, v okviru projekta Klik do slik; Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.)