SI

/

EN

UČILNICA V NARAVI: ŠOLSKI VRT VČERAJ, DANES, JUTRI

Narava in človek

V slovenskih šolah in vrtcih je iz leta v leto več šolskih vrtov. To je zelo spodbudno zlasti ob dejstvu, da še vedno ogromno otrok vse preveč časa preživi v virtualnih svetovih različnih ekranov in vse manj v naravi. Manjka jim pristnega stika in igre v naravi ter učenja o naravi v naravi. Kjer bi z aktivnimi metodami učenja na praktični način spoznavali zakonitosti narave, opazovali menjavanja letnih časov, se učili, kako preživeti v naravi in si pridelati kakovostno zdravo hrano. Znanje o ekološki pridelavi potrebujemo za preživetje, dolgujemo ga prihodnjim generacijam. V šolah je vse več tekmovalnosti in vse manj sodelovanja in vrt je eno redkih okolij, kjer se otroci lahko učijo medsebojne povezanosti in sodelovanja.

Človek je z naravo in vrtovi povezan od samega začetka svojega obstoja. Staroselska ljudstva so živali in rastline častila, bila del njihovega sveta in živela z njimi v sožitju. V obdobju po industrijski in tehnološki revoluciji si je začel človek rastline in živali vse bolj prilaščati in jih izkoriščati. Trenutno smo v obdobju, ko je to ravnovesje že zelo porušeno in nam narava kaže svojo moč v obliki velikih ekstremnih vremenskih pojavih, ki jih doživljamo zadnja leta. Postavljeni smo pred nove izzive.   

Da bi videli naprej, moramo gledati nazaj; pomembno je poznati znanje naših prednikov, ki so orali ledino na področju šolskih vrtov, in njihova spoznanja povezovati s sedanjimi. Hkrati pa se spraševati, kaj pomenijo naša dejanja za prihodnost, saj smo s svojim ravnanjem do sočloveka in narave porušili ravnovesje. Kakšne zglede in sporočila dajemo s svojim ravnanjem našim najmlajšim? Eden od možnih odgovorov je: v vsako šolo, v vsak vrtec šolski vrt! Tako bi lahko ob neposrednem stiku z zemljo, rastlinami in živalmi lažje dojemali, da je vse v naravi živo. Da ima vsak človek, žival, rastlina, drevo, reka, morje, kamen, gora, veter, sonce … svojo pomembno vlogo v prepletu življenja. Da smo vsi eno. In da moramo ta naš edini dom varovati in spoštovati.

 

Šolski vrt včeraj - začetki

Vrt je že od nekdaj pomemben življenjski prostor človeka, ki ga povezuje z naravo. Daje mu hrano, ga uči o življenju. Je oaza miru in počitka, kotiček za sprostitev, razmislek in pogovor. Je navdih umetnikom in filozofom. Vrt ima pomembno mesto tudi v mitologiji (babilonski vrt, rajski vrt).

Šolski vrt v ožjem smislu je zemljišče, namenjeno vzgoji vrtnin, sadja, poljščin ter z okrasnimi gredicami in drugimi podobnimi nasadi. V širšem smislu pomeni zunanji prostor šole, ki obsega poleg naštetega še vse drugo šolsko zemljišče, tudi športne, parkovne, travnate in gozdne površine. V šolski vrt štejemo rastline, ki jih gojimo na prostem na gredah, v posodah ali drugih površinah ter rastline, ki jih gojimo v razredu, drugih delih šolske stavbe in v rastlinjakih.[1]

Kot učni pripomoček je šolski vrt nastal v 19. stoletju, čeprav je sama ideja še starejša. Njegov pomen so omenjali že klasiki pedagogike. O vrtovih, ki naj bi bili ob šolah in bi se v njih otroci sprostili ob pogledu na drevje, cvetlice in zelenjavo ter se naučili ceniti naravo, je že v 17. stoletju pisal Jan Amos Komensky, utemeljitelj moderne pedagogike. V Evropi so se šolski vrtovi začeli pojavljati od srede 19. stoletja. Poznali so jih tako v Švici, Belgiji, Franciji, Angliji, na Švedskem, v Nemčiji in Avstriji kot tudi v Ameriki.

Tudi Slovenci nismo zaostajali, saj imajo slovenske šole bogato tradicijo šolskih vrtov. Prve podatke o njih opazimo že sredi 19. stoletja. Do leta 1869 niso bili obvezni. Iz posameznih člankov lahko razberemo, da so nastajali predvsem zaradi zavzetosti posameznih učiteljev. Ljudje so iz šolskih drevesnic dobivali drevesne sadike. O kakšnem drugem pomenu šolskih vrtov, razen gospodarskem, takrat še ne moremo govoriti. Eden prvih zapisov o šolskih vrtovih na Slovenskem sega v leto 1842, ko je Anton Martin Slomšek (1800-1862), pobudnik začetnih in ponavljalnih nedeljskih šol, napisal knjigo »Blaže in Nežica v nedeljski šoli«. Poleg različnih poglavij iz človekovega vsakdanjega življenja je eno namenil tudi sadjereji. Nasvete je pisal v obliki pridige in poglavje sklenil z besedami: »Vsak oče naj svojimu otroku, vsak kumej svojimu zeticu drevce vsadi, naj bo z otrokom rastlo, ino sadu prineslo. Nas že dolgo ne bo, drevo bo še rodilo ino otroka nas spomnilo. Vsako rodovitno drevo je gotov dnar, ki iz zemlje cveti.«[2] V različnih slovenskih strokovnih in pedagoških revijah[3] so po letu 1850 o svojih izkušnjah pri sadjarstvu, zelenjadarstvu, svilarstvu in čebelarstvu začeli pisati posamezni učitelji, poročati šolski nadzorniki in o njih razpravljati na učiteljskih zborovanjih. Opozarjali so na knjige in revije, ki so obravnavale to področje.

 

Obdobje Avstro-Ogrske 1869 - 1918

Maja leta 1869 je bil v Avstro-Ogrski, vključno s slovenskimi deželami, sprejet državni ljudskošolski zakon, ki je med drugim postavil temelje šolskim vrtovom. 27. člen zakona je določal, da se vsakemu učiteljišču odkaže primeren kos zemlje »za vajo v kmetijskih delih«; zahtevalo se je, da so učitelji, ki so skrbeli za tak vrt, o delu na vrtu poučeni. 29. člen je obvezoval moška učiteljišča, da izvajajo »nauk o kmetovanji s posebnim ozirom na talne razmere v domači deželi«. V 63. členu 3. osnovnošolskega zakona pa preberemo: »Pri vsaki ljudski šoli je treba napraviti tudi telovadnico, v kmečkih občinah, če je mogoče, vrt za učitelja in zemljišče za kmetijske poskušnje,«[4] to zemljišče je bilo mišljeno kot šolski vrt.

V členu 56. ukaza c. kr. ministrstva za uk in bogočastje iz leta 1870, št. 7648 je bilo zapisano, da naj bi se vrt, če je le mogoče, uredil pri vsaki šoli na deželi in sicer zraven šolskega poslopja ali vsaj blizu šole in naj bi obsegal najmanj tri are in ne več kot šestnajst arov.[5]

V učnih načrtih in predmetnikih za ljudske šole iz leta 1869 najdemo nov učni predmet prirodopis, ki so ga poučevali v 5. razredu po dve uri na teden. Učni smoter prirodopisnega pouka v osnovni šoli je bil učencem vzbujati čustvo in ljubezen do narave ter posredovanje znanja o najvažnejših živalih, rastlinah in kamninah ter njihovo praktično uporabo in pomen v vsakdanjem življenju. Praktični pouk o zelenjadarstvu, sadjarstvu, cvetličarstvu, čebelarstvu naj bi potekal na šolskem vrtu.[6]

Foto 1: Franc Praprotnik poučuje mozirsko mladež v sadovnjaku, konec 19. st. (Arhiv Sadjarskega društva Franca Praprotnika Mozirje)

Leta 1870 je avstrijski pedagog Erasmus Schwab napisal prvi priročnik z naslovom: »Der Volksschulgarten. Ein Beitrag zur Lösung der Aufgabe unserer Volkserziehung«[7], ki naj bi pomagal šolam in učiteljem pri uvajanju in vzdrževanju šolskih vrtov. Opozoril je, da imajo vrtovi poleg poklicnega usposabljanja za kmetijstvo tudi splošno vzgojno in izobraževalno vrednost: »Narava je naš dom, biti tujec v njem nam prinaša izgubo in sramoto.« Zato je spodbujal vrt pri vsaki šoli. Omenjal je prijateljski odnos mladine do vrta in pomen za pravilen osebni razvoj otroka. Na svežem zraku in v zelenem okolju bo otrok postal občutljiv za urejenost in potrebe skupnosti. Šolski vrt mora biti tisti vzgled, ki ga otrok nezavedno sprejme in kot odrasel po tej podobi ureja svoje okolje.

Naloga šolskega vrta je bila že na začetku široko zasnovana: praktično znanje naj se opira na izkušnje – empirično mišljenje, poleg tega še logično z bistrenjem razuma. Druga poglavitna funkcija pa je bila vzgojna. V šolskem vrtu naj bi bili: primeri domačih listavcev in iglavcev, gredica za njihove sejance in pikirance, sadna drevesa, gredica za sejance in cepljence, kmetijska poskusna greda, zelenjavni vrtiček s toplo gredo, kompost, posamezno tehnično in gospodarsko pomembne rastline na robu gred, okrasne cvetlice, trajnice in vrtnice na obrobju in okrasnih gredicah, čebelnjak, voda/vodnjak, telovadišče sredi zelenja. Tako enotne, sistematične in vsestransko premišljene ter vsestransko vzgojno usmerjene zasnove za šolski vrt do takrat še ni bilo.

V dobrem letu se je izoblikoval šolski vrt v teoriji in organizacijskem smislu: določen je bil z zakonom in omogočen z novim predmetnikom na učiteljiščih in na ljudskih šolah, zavarovan in spodbujen z navodili za šolske inšpektorje ter teoretično podprt z brošuro Schwaba in z idealnimi načrti šolskih vrtov.

Foto 2: Prirodopisni pouk na šolskem vrtu (SŠM, Letno poročilo Ljudske šole Mladika Ljubljana, 1910/11)

In kako je potekalo uresničevanje šolskih vrtov v praksi? Sprva so bili šolski vrtovi le drevesnice, postopoma se je sadnemu drevju pridružilo še drugo rastlinje, kjer so upoštevali tudi že kolobarjenje. Pojavila se je potreba po izrisanem načrtu šolskega vrta. Eden prvih domačih načrtov šolskega vrta je bil objavljen leta 1880 v »Popotniku«. Izdelal ga je Jakob Lopan, šolski upravitelj celjske okoliške šole. Vrt je temeljil na drevesnici, ki naj bi zavzemala več kot polovico vrta, ostala površina pa naj bi bila zasajena s sočivjem, vinsko trto, poljedelskimi in tehničnimi rastlinami, strupenimi zelišči in cvetlicami. Poudarjal je, da naj načrt služi kot podlaga pri izdelovanju načrta posameznim šolskim vrtom, saj »občni načrt za vse šolske verte je nemogoča stvar […] A načert vendar more imeti še tako mali šolski vertec; saj nobena reč dobro ne izide, ako je pred izpeljavo dobro ne preudarimo.«[8]

Prvo obširnejšo slovensko knjigo s področja šolskih vrtov je po naročilu kmetijskega ministrstva leta 1888 napisal kmetijski strokovnjak in učitelj Gustav Pirc z naslovom Vrtnarstvo s posebnim ozirom za obdelovanje in oskrbovanje šolskih vrtov. V uvodu opozarja na drugačen namen šolskega vrta na kmetih in v mestu: »Vrt mestne šole bodi učno sredstvo za naravoznanstvo, vaški šolski vrt pa učno sredstvo za umno kmetijstvo, s katerim poučuje učitelj na podlagi naravoznanstva. Šolski vrt na kmetih bodi praktična vadnica za umno zvrševanje nekaterih strok kmetijstva in sicer v pouk učencem in v spodbudo odraslim vaščanom«.[9] Takratni šolski vrt ni služil samo za pomoč učencem pri pouku, ampak tudi za koristi širšega ljudstva. Vse to se je poudarjalo predvsem zato, ker so bile razmere na kmetih tedaj zelo slabe. Velikost vrtov so prilagajali lokaciji, možnostim in potrebam. Majhni vrtovi so merili do pet, srednje veliki od pet do osem, veliki pa nad osem arov.

Sodelovanje oblasti na državni in deželnih ravneh z idejo šolskega vrta je bilo v vseh deželah Avstro-Ogrske zgledno. Zataknilo pa se je pri sodelovanju na krajevnih in občinskih ravneh. Ustanavljanje in oskrbovanje šolskih vrtov je marsikje naletelo na težave. Vzroke so na eni strani iskali v premajhnem znanju učiteljev, ki med svojim šolanjem še niso imeli ustreznega pouka. Edini izhod so bili vsakoletni tečaji za učitelje ter ogledi vzornih vrtov v okviru teh tečajev (na kmetijski šoli v Slapu pri Vipavi in v Grmu pri Novem mestu). Na drugi strani pa je bil vzrok težav finančne narave. Celotne stroške za šolske vrtove je morala plačati šolska občina, ki pa se je včasih poskušala tem izdatkom izogniti, zato vrta sploh ni uredila ali pa je odlašala z nadaljnjo oskrbo. Učitelji so želeli, da bi c. kr. okrajni šolski svet v letni proračun šolske občine vključil postavko za obdelovanje vrta. Marsikateri učitelj je za vrt vložil lastni denar in veliko dela predvsem v prvih letih urejanja. Nekaterim učiteljem je za urejanje vrtov vendarle uspelo dobiti tudi državno podporo (od c. kr. kmetijske družbe). Večkratno premeščanje učiteljev je imelo za vrt in njegov razvoj lahko negativni vpliv (učitelj, ki je bil premeščen, je lahko zapustil lepo urejen vrt, njegov naslednik pa ni bil vnet za delo na vrtu).

Leta 1892 je bil sprejet organizacijski statut za šolske vrtove, ki je bil leta 1895 dopolnjen z navodilom za ustanavljanje, oskrbovanje in uporabljanje šolskih vrtov, v katerem so v šestih točkah pojasnjeni organizacijski in strokovni vidiki šolskih vrtov.[10]

Vedno pogostejša so bila tudi predavanja o šolskih vrtovih na učiteljskih zborovanjih. Slovenska učiteljska organizacija Zaveza slovenskih učiteljskih društev je imela od leta 1893 sekcijo za šolsko vrtnarstvo. Šole so s svojimi šolskimi vrtovi sodelovale na deželnih razstavah, kjer so učitelji sodelovali s pridelki z vrtov in številni dobili tudi priznanja.

Učitelji so poudarjali različne odlike šolskega vrta. Predvsem vsesplošno korist, ki so jo imeli vaščani s pridobivanjem boljših semen in sadja z vrta ter poučevanje učencev o poljedelstvu in vrtnarstvu, o sadjereji in vinarstvu. Šolski mladini naj bi vcepili ljubezen do vrta in vrtnih pridelkov – tako naj bi preprečevali lomljenje mladih dreves, trganje cvetlic, teptanje zelišč. Z ljubeznijo do rastlin naj bi vzgajali tudi ljubezen do živali. Kmalu so šolski vrt povezovali z duševno in telesno vzgojo učencev. Z aktivnostjo na vrtu naj bi vzgajali ljubezen do bližnjega, redoljubnost učencev, delavnost in krepitev celega telesa. Veselje do dela naj bi bila nepogrešljiva vrednota v etičnem oziru – otroci naj bi delali z veseljem in s tem izpolnjevali ne le dolžnosti, ki jih imajo v šoli, temveč tudi zunaj šole in si tako prizadevali pospeševati občo blaginjo. Za to pa je bilo potrebno tudi učiteljevo veselje do vrta.

V 1. svetovni vojni je bilo veliko vrtov uničenih, njihova vloga pa se je iz vzgojno-izobraževalnega pomena preusmerila v proizvajalca pridelkov, ki naj bi služili za prehrano v skrajni sili. Pomembnejšo vlogo so dobile učiteljice vrtnarke, ki jih do tega časa skoraj ne zasledimo na šolskih vrtovih (razen na nunskih). Poudarek je bil na pridelovanju zelenjave, ki je bila namenjena prehrani. Vojni čas je pokazal, da znanje, ki si ga učenci pridobijo na vrtu, ni pomembno le za kmečko ampak tudi za mestno prebivalstvo.[11]

 

Obdobje med obema vojnama 1918-1941

Po letu 1918 so se lotili temeljite obnove šolskih vrtov, tako v organizacijskem kot pedagoškem smislu. Sadjereja je bila še vedno prevladujoča panoga vrta. Leta 1921 je poverjeništvo za uk in bogočastje v Ljubljani uvedlo kmetijsko-prirodoznanstveni pouk, ki se je začel v šolskem letu 1921/22 v vseh ljudskih šolah na Slovenskem. Pouk je potekal dve uri tedensko v višjih razredih ljudske šole za fante. Praktične vaje so v glavnem izvajali na šolskem vrtu: opazovali so zgornje in spodnje plasti zemlje, pripravili kompost, se seznanili s plevelom in ga skušali zatreti, pripravili krompir za saditev, opazovali posamezna sadna drevesa, kopali jame in sadili drevesa, gnojili sadno drevje, zatirali listne uši, zavarovali drevje pred zajci, se učili žagati veje, cepiti drevesa, se praktično urili v lovu na voluharje in na koncu pobrali pridelek.[12]

Foto 3: Učenci cepijo drevesa na šolskem vrtu. OŠ Luče, 1934 (SŠM, fototeka)

Več sprememb je bilo v organizacijskem smislu. Z odloki so predpisovali obveznost urejenih in dobro obdelanih šolskih vrtov. Kontrolirali so jih šolski nadzorniki, pozneje so funkcijo prenesli najprej na okrajne poročevalce in nato na šolske upravitelje. Za nadzorovanje vrtov so predpisali posebne tiskovine: »Poročila o stanju in oskrbovanju šolskega vrta in zemljišč«[13] in »Glavna poročila«, s katerimi so se natančno seznanili s potekom dela na šolskih vrtovih na posameznih šolah in njihovo urejenostjo.

Zakon o narodnih šolah iz leta 1929 je zahteval obvezno ureditev šolskega vrta za podeželske šole, za mestne pa po njihovih zmožnostih. Poudaril je pomen šolskega vrta za učne namene, zlasti za pouk prirodoznanstva, za praktične vaje iz kmetijstva, pa tudi za praktični gospodinjski pouk za dekleta.

V 30.ih letih 20. stoletja letih so se začela uveljavljati reformna prizadevanja naprednih učiteljev, ki so nastala kot reakcija na pasivno, receptivno vlogo učenca v stari tradicionalni šoli učenja, poimenovani tudi šola – učilnica, kjer je bil središče procesa učitelj. Delovna šola je v vseh učnih predmetih uveljavljala duhovno in fizično delo učencev in si prizadevala za vsestransko aktivnost in razvoj otroka. Princip te nove šole je bil pridobivanje praktičnih znanj na temelju opazovanj, doživljanja in dela. Pouk je povezovala z življenjem okolja. Vse to so uveljavljali najnaprednejši učitelji vrtnarji tudi pri delu na šolskem vrtu in jih uredili v vrtove učilnic. Šolski vrt je vzgajal v smislu vztrajnosti, potrpežljivosti, nežnosti in ljubezni do narave.

Foto 4: Pouk vrtnarstva na OŠ Dol pri Hrastniku, 1930. (Zasavski muzej Trbovlje, fototeka)

Pokazale so se zahteve za ureditev šolskih vrtov v mestih. Nekatere šole so zaradi prostorske stiske imele vrtove neprimerno urejene ali jih sploh niso imele. Zato so za take šole uredili velik centralni šolski vrt z igriščem. V Ljubljani je bil tak v trnovskem predmestju.

Druga svetovna vojna je uničila veliko šolskih stavb, stanje vrtov pa je bilo porazno.

 

Obdobje v socialistični Jugoslaviji 1945 - 1990

Število vrtov se je po letu 1945 postopoma zmanjševalo. Ponekod so jih sčasoma izpodrinila igrišča, a tudi njihove površine so se krčile zaradi širjenja parkirišč. Spreminjanje namembnosti šolskih zelenih površin je odsevalo družbene spremembe in miselne vzorce posameznikov (tudi kot posledica industrializacije družbe, opuščanja lastne pridelave zelenjave in sadja).

V tem času se je šolski vrt razvijal v neobvezni oz. prostovoljni obliki. Po letu 1953 so se pojavili v sklopu šolskih interesnih dejavnosti v obliki krožkov (hortikulturni, vrtnarski, šolski vrt), na nekaterih šolah je šolski vrt deloval v sklopu pionirske šolske zadruge. Pionirska zadruga je bila posebna oblika delovanja učencev, ki je svoje naloge uresničevala v obliki proizvodnega dela na zadružni osnovi, ki so združevale proizvodno in družbeno koristno delo na različnih področjih: proizvodnja hrane (poljedeljstvo, vinogradništvo, vrtnarstvo, sadjarstvo, nasadi, jagodičevje), hortikultura in varstvo narave (cvetličarstvo, zeliščarstvo, urejanje zelenih površin ob šoli in v krajevni skupnosti, pogozdovanje, zelene straže), praktično delo v delavnicah, vzreja malih živali (čebelarstvo, kunčjereja, kokošjereja), gospodinjstvo, delovne in raziskovalne akcije, nabava in prodaja, tehnika v kmetijstvu ter varčevanje – hranilništvo.

Foto 5: Zadružna dela na njivi šolske zadruge OŠ Maksa Perca Ljubljana, 1959. (SŠM, fototeka)

Leta 1982 je po zbranih podatkih delovalo v Sloveniji 36 pionirskih zadrug pri osnovnih šolah. Področja delovanja so bila izredno pestra, zato je nemogoče govoriti o nekem enotnem konceptu pionirske zadruge.[14]

 

Šolski vrt danes

Po letu 2000 so začela številna gibanja in organizacije poudarjati pomen lokalno pridelane hrane in izobraževanje za trajnostni razvoj ter vključevanje le-tega v pouk otrok. Pojavili so se številni primeri dobre prakse. Njihova prednost med drugim je strokovnost, podprta z didaktičnimi načeli, pomanjkljivost pa, da šolski vrtovi niso vključeni v učne načrte in tega zelo pomembnega znanja niso deležni vsi učenci. Izpostavljamo dva projekta: Šolska vrtilnica v okviru mednarodnega projekta Ekošola in program Šolski ekovrti Inštituta za trajnostni razvoj.

Foto 6: OŠ Mihe Pintarja Toleda Velenje, solatni dan, 2014. (Arhiv šole)

Pomen šolskih vrtov

Šolski vrt predstavlja enega od osnovnih in nepogrešljivih učil na vseh osnovnih šolah, v vrtcih in srednjih šolah. Z njim je bil v preteklosti povezan predvsem pouk biologije, pa tudi drugih naravoslovnih predmetov in pouk kmetijstva. Šolski vrt kot učilnica v naravi v novejšem času predstavlja povezovalni element pri poučevanju različnih učnih predmetov. Z njim lahko obogatimo učenje prav pri vsakem predmetu, tudi pouk tujega jezika, matematike, fizike ali drugih predmetov bo ob uporabi vrta bolj nazoren in zanimiv. Učenci na vrtu ugotavljajo zvezo med vzrokom in posledico in spoznavajo osnovne zakonitosti v naravi. Spremljajo rast in razvoj rastlin po določenih fazah, razvijajo sposobnost opazovanja v naravi. Skrb zanje postane za otroke vsakdanja dragocena učna izkušnja. Učenci spremljajo potek in rezultate svojega praktičnega dela. Delo na šolskem vrtu pomeni tudi kakovostno preživljanje prostega časa. Delo v skupinah razvija medsebojno pomoč in sodelovanje. Lahko pomeni tudi pridobivanje samozavesti po dobro opravljenem delu. Učenje na vrtu lahko pomeni prijetno spremembo v ustaljenem pouku. Vrt otroke razvija na emocionalnem (ljubezen do narave), estetskem (urejanje vrta), socialnem (delo v skupinah, medsebojna pomoč in sodelovanje) in zdravstvenem (delo na prostem v naravi, telesna aktivnost, ekološko pridelana hrana) nivoju.

 

Viri in literatura:

  1. SŠM, dokumentacijska zbirka: dokumentacijske mape posameznih OŠ.
  2. SŠM, knjižnica: Učni načrti ljudskih šol, Zbirka letnih poročil ljudskih in meščanskih šol, Jubilejni zborniki šol, Pedagoško časopisje: Učiteljski tovariš, Popotnik, Šolski prijatel ...
  3. SŠM, arhiv: šolske kronike posameznih šol, fascikel 49: Navodilo kako je napravljati, oskrbovati in porabljati šolske vrte. Priloga k razpisu c. kr. dež. šolskega sveta z dne 19.2. 1895, št. 358.
  4. Fr. Fink: Zbirka važnejših novih naredb in odredb za osnovne in meščanske šole ter učiteljišča v Sloveniji, II. zvezek, Ljubljana 1922.
  5. Intervjuji (Lojze Gobec, Jože Dolinšek, Marija Bavdaž).
  6. Raziskovalne naloge Mladih zgodovinarjev na temo Tudi to je šola; šolske in obšolske dejavnosti, arhiv SŠM, 2005.
  7. Marjeta Rojko: Zgodovina šolskih vrtov od leta 1842 do leta 1945. Diplomska naloga. Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, VTOZD za biologijo, Ljubljana 1983.
  8. dr. Marijan Pogačnik: Osrednja vloga šolskega vrta v kmetijskem izobraževanju. Doktorska disertacija. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2013.


[1] Povzeto po: dr. Marijan Pogačnik: Osrednja vloga šolskega vrta v kmetijskem izobraževanju. Doktorska disertacija. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2013, str. 4-7.

[2] Anton Martin Slomšek: Blaže inu Nežica v nedelski šoli, drugi natis, V Celi 1848, str. 96-99.

[3] Šolski prijatel, Učiteljski tovariš, Slovenski učitelj, Šola, Popotnik, Vrtnar.

[4] Dr. Fr. Heinz: Zbirka zakonov in ukazov o ljudskem šolstvu na Kranjskem, Laibach 1895, str. 31. In 49.

[5] SŠM, arhiv, fascikel 49. Navodilo kako je napravljati, oskrbovati in porabljati šolske vrte. Priloga k razpisu c. kr. dež. šolskega sveta z dne 19.2. 1895, št. 358.

[6] Učni načrt za petrazredne ljudske šole. Ljubljana 1896, str. 8-9.

[7] Ljudskošolski vrtovi. Prispevek k razreševanju nalog v naši ljudski vzgoji, 1870. Knjižico so ponatisnili leta 1873, 1874 in nato še leta 1876. Prevedena je bila v številne jezike (hrvaščino, italijanščino, poljščino, madžarščino, angleščino).

[8] Jakob Lopan: O šolskih vertih. V: Popotnik , 10. in 25. marca 1880, letnik 1, št. 5 in 6, str. 65-68 in 81-83.

[9] Gustav Pirc: Vrtnarstvo s posebnim ozirom na obdelovanje in oskrbovanje šolskih vrtov. C. kr. Kmetijska družba kranjska, Ljubljana 1888, str. 1.

[10] SŠM, arhiv, fascikel 49. Navodilo kako je napravljati, oskrbovati in porabljati šolske vrte. Priloga k razpisu c. kr. dež. šolskega sveta z dne 19.2. 1895, št. 358.

[11] Marjeta Rojko: Zgodovina šolskih vrtov od leta 1842 do leta 1945. Diplomska naloga. Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, VTOZD za biologijo, Ljubljana 1983, str. 44-45.

[12] Fr. Fink: Zbirka važnejših novih naredb in odredb za osnovne in meščanske šole ter učiteljišča v Sloveniji, II. zvezek, Ljubljana 1922, str. 55-64.

[13] SŠM hrani v dokumentacijskih mapah osnovnih šol v Sloveniji za skoraj vsako šolo Poročilo o stanju in oskrbovanju šolskega vrta in zemljišča v šol. letu 1927/28 in 1933/34.

[14] 1. Srečanje pionirjev zadružnikov SR Slovenije … . Vuzenica, 1982, str. 80.

Ključne besede:

šolski-vrt

učilnica-v-naravi

šola

Information

Address:

Plečnikov trg 1, 1000 Ljubljana

Phone:

+386 1 251 30 24, +386 31 299 676

E-mail:

solski.muzej@guest.arnes....

Opening hours

No information

Spoštovani obiskovalci! Obveščamo vas, da bo znaš muzej zaradi gradbenih del do nadaljnjega (september) zaprt za obiskovalce. Iskreno se vam opravičujemo in se vam zahvaljujemo za razumevanje. Dear visitors! We would like to inform you that the museum will be closed for visitors until further notice due to construction works. We sincerely apologize and thank you for your understanding.

Admission

Adults

2 EUR

Children

1 EUR

Students

1 EUR

Pensioners

1 EUR

Families

4 EUR