Gre za portret Jožeta Plečnika iz leta 1957. Že na prvi pogled lahko ugotovimo mnoge značajske podobnosti obeh velikih slovenskih mojstrov. Prav gotovo za oba velja osebna poduhovljenost, predanost Bogu in iz tega izhajajoča kozmična sla, ki je oba prevevala ob brezpogojnem in marljivem predajanju v svojem umetniškem poslanstvu (Na Goršetovi nagrobni plošči v Svečah je napis »Mi smo glina, Bog naš podobar«). Portret je nastal, ko je Goršeta leta 1957 v daljnem Clevelandu, kjer je že peto leto zapored živel odmaknjen od Evrope in domovine, dosegla vest o smrti velikega arhitekta. Čeravno je, kot sta v katalogih zapisala Ivan Sedej in Andrej Smrekar, Gorše risbo pojmoval predvsem kot študijo svojih kiparskih stvaritev, smo pri tem delu priča samostojni in končani avtorski risbi. V delu lahko prepoznamo izrazito mojstrsko lahkotnost v izrazu, preciznost linije, kot kipar pa je znal z reducirano črto odlično poudariti voluminoznost figure in njegovo karakterno izraznost z močno poudarjeno duhovno vsebino. Mojstra je upodobil rahlo zazrtega nazaj, ujetega v intimnem spokojnem pogledu. Kot da se je, odhajajoč na poslednji sprehod s Karunove ulice v večnost, še zadnjič rahlo ozrl v pozdrav. (Goran Milovanović, 9. 4. 2020)