Ljubljanska akademska kiparka Dragica Čadež (r. 1940) v svoje kipe skrije veliko simbolike. Začutimo jo v silhuetah in telesih z globokimi zarezami in razpokami na površini lesa, ki mu je večinoma puščena naravna tekstura, včasih pa je z obdelavo in barvanjem predelan tako, da daje vtis umetne mase. Za njene kipe je značilno, da gradijo na odnosu z ambientom ter ga raziskujejo, bodisi kot monumentalne konstrukcije, premične skulpture, spojene prostorske postavitve ali figure, ki iz vsakega zornega kota odpirajo novo, nepričakovano planjavo oblik. Obisk Pompejev leta 1984 je na Dragici Čadež pustil globok vtis in inspiriral nastanek serije Asociacije na Pompeje (1985). Izbor psa kot največkrat zastopane figure v ciklu ni naključen. Motiv je povzet po odlitku ležečega psa iz Orfejeve hiše v Pompejih, ki ga je kiparka interpretirala v lesu – materialu, ki mu je najbolj zvesta. Ustvarila je presunljive podobe psov in ljudi, ki s svojo pobeljeno površino delujejo ujeti v vulkanski pepel. Pes predstavlja varuha meje med dvema svetovoma, med živim in mrtvim. S svojim telesom, ki je zreducirano na golo okostje, v gledalcu zbuja tragiko bolečega dogodka, hkrati pa z zvestobo in optimizmom hišnega ljubljenčka naznanja iskanje novega življenja – upanje. Površina figure je razbrazdana, groba, kar ji daje otipljivost in ekspresijo, h kateri dodatno vrednost vdihnejo izraziti vijakasti spoji. Ti geometrizirano telo držijo skupaj in hkrati omogočajo premikanje posameznih delov. Potencirana dinamika se zoperstavlja melanholiji bele barve; barve, ki na skulpturi riše znake ohromevanja in staranja. (Deja Bečaj, v okviru projekta Klik do slik; Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.)