Vlasta Zorko (r. 1934) je svojo ustvarjalno pot začela že med šolanjem na Prvi gimnaziji v Mariboru v krožku tedaj osrednjega mestnega kiparja Gabrijela Kolbiča (1913–1995). Leta 1959 je diplomirala pri Zdenku Kalinu (1911–1990) na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in se kasneje izpopolnjevala v Kopenhagnu (1970–1971) in Münchnu (1974). Znana je predvsem kot mariborska mestna kiparka in avtorica številnih malih plastik, veliko pa se je posvečala tudi pedagoškemu delu. V njenem opusu prevladuje predvsem figuralika, v sedemdesetih pa se je odmaknila od nje in se preizkusila v abstraktnem kiparstvu, ki je v tem času v jugoslovanskem prostoru postajalo čedalje bolj uveljavljeno. Kot prva vidnejša slovenska povojna kiparka je zlasti v rodnemu Mariboru prejemala veliko javnih naročil. Med njimi velja v sklopu kiparkinega abstraktnega kiparstva izpostaviti Forme vive, ki so začele nastajati že v šestdesetih letih, vendar umetnica pravi, da sta se njeno zanimanje in potreba po abstraktnem poglobila šele, ko je leto dni študirala v Kopenhagnu na Danski kraljevi akademiji likovnih umetnosti. Tam se preizkusila v klesanju, ki se ga je v svojem opusu le redko posluževala in začela serijo male plastike v kateri je raziskovala vrinjene, izrinjene in prepletene oblike. Te nepredvidljive in razgibane figure zahtevajo pogled iz vseh strani, saj vsaka stranica prinese popolnoma novo dojemanje kipa kot celote. Za skulpture z naslovi Izrinjena oblika I–XI in Obliki, ki se dobro prenašata so značilne zaobljene, med seboj zavozlane forme. Takšna je tudi leta 1973 nastala manjša serija plastik v črnem poliestru. Svetleče površine so polne prask in ogrebnin, ki potencirajo neprijetnost bizarno transformiranih teles. Ta so mehka, a napeta - v njih se nekaj prebuja in s tem podžiga konstantno premikanje. (Deja Bečaj, v okviru projekta Klik do slik; Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.)