Aleksandra Vajd je skoraj deset let (1995−2004) portretirala svoje starše in bližnje sorodnike. Zelo osebno beleženje odnosov, ki je bilo v 90-ih še redka tema v slovenskem umetniškem prostoru, ima, kot pravi avtorica, svoj izvor v »iskanju, da bi razumeli, iz česa smo pravzaprav narejeni in kaj iz naše oddaljene preteklosti določa naš pogled, naše misli, naša pričakovanja«. K prvinskosti prispeva fotografski jezik, dosežen s pomočjo neobičajnega kadriranja in temnega kolorita fotografij, ki je slogovno tudi hommage mentorju ter veliki osebnosti mariborske fotografije Ivanu Dvoršaku.
Avtorica, ki danes živi v Pragi, se intenzivno posveča preizpraševanju medija fotografije. V svojem mladostnem delu je pravzaprav potrdila Barthesovo tezo o naravi in bistvu fotografskega medija, ki nenehno poskuša ovekovečiti predmet upodobitve, vendar z vsakim dejanjem zgolj pritrjuje, kako nemogoče je ustaviti minljivo. Spontanost, sožitje, ranljivost in osamljenost, ki jih razkrivajo avtoričina raziskovanja, postavljajo njeno delo iz osebnega prostora v novo, povsem univerzalno dimenzijo.