Vlasta Zorko (r. 1934) je ena redkih slovenskih akademskih kipark, ki so opazno zaznamovale javni prostor po drugi svetovni vojni. Njena javna plastika zajema portrete slovenskih kulturnikov, znanstvenikov, velikih zgodovinskih osebnosti, spomenike NOB in Forma vive. Kot protipol javnim delom je v sedemdesetih letih ustvarjala tudi skulpture z abstraktnimi formami, skozi svoj celotni opus pa je oblikovala tudi ogromno male glinene plastike, v kateri je v epicenter zanimanja postavila žensko figuro. Za Vlasto Zorko so njene glinene ženske iluzija mirnega življenja. Z njimi išče skladnost in preko njih poskuša razumeti dogajanje v svetu in znotraj sebe. Toplota gline izžareva žensko čutnost, samozavest in ljubezen, ki jo premore mati, prijateljica in partnerka. Kiparka je izdelala več kot 1000 variacij žensk v širokem spektru razpoloženjskih stanj in poz, ki v kompozicijah z ostalimi figurami izpostavljajo različne vloge. Vse njene ženske lahko razumemo kot različna stanja in življenjske stopnje ene same. Ta je lirična, hudomušna, tudi erotična. Je nosilka življenja in sposobna razvoja ter sprememb. Ona in vsi njeni obrazi so podaljški avtorice, ki se je preko njih projicirala v situacije, da bi jih lahko ovekovečila, razrešila ali izpostavila. Dvojica – zaljubljeni dekleti sta voluminozna tričetrtinska akta na lesenem podstavku. Pogled z zadnje strani namiguje na potencialno romanco med njima zaradi nežnega nagiba druga k drugi, vendar njuna v daljavo zazrta pogleda pojasnita, da je zaljubljenost usmerjena v osebo, ki v kompoziciji ni upodobljena. Vsaka sproščeno strmi v nasprotno stran in vabi gledalca v njun brezskrbni svet, kjer se bodo vsak trenutek izmenjale skrivnosti. (Deja Bečaj, v okviru projekta Klik do slik; Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.)