V Siemens-Martinovi peči, imenovani martinovka, so v petdesetih letih uspeli narediti jeklo podobne kakovosti kot elektrojeklo. Prav tako so izdelovali Cr-Mo jeklo, pri katerem so namesto dragega Fe-Mo uporabljali cenejši kalcijev molibdat. S tem so v zgodnjih petdesetih letih pomembno znižali stroške, k čemur je nenehno pozivalo vodstvo Železarne. Martinova peč je leta 1952 vzdržala namesto običajnih 300 kar 500 topljenj, zaradi točnih tehtanj in večjih ponovc60 se je izplen peči zvišal na 91 %. (iz: Karla Oder: Mati fabrika, mesto in dom. Slovensko etnološko društvo. Ljubljana, 2015, str. 139)