Telefon se je uporabljal za telefonsko komunikacijo v jami oziroma med podzemljem in površjem ter med vsemi ostalimi rudniškimi objekti. Jamski telefoni so bili nameščeni na obzorju ob jašku ("rìglbét"). Telefon je izdelala ameriška firma Kellogg Chicago okrog leta 1950. Telefon ima ogljeni mikrofon, ki ima v sredini majhen izoliran valj, napolnjen z ogljenimi zrni. Membrana v ritmu zvoka pritiska na ogljena zrna in jim s tem spreminja električno upornost mikrofona. V mikrofonu nastalo nihanje toka se dovaja slušalki prek transformatorja. Slušalko sestavlja permanentni magnet z navitima tuljavama na krakih, skozi katere teče enosmerni tok, ki ustvarja magnetno polje. To povzroči, da membrana niha. Njeno nihanje vzbuja zvočno valovanje zraka, kar slišimo kot govor. Za praktično uporabo aparatov jih je bilo treba med sabo povezati. Pare žic so speljali v telefonsko centralo do tako imenovane posredovalne mize, kjer je telefonist zvezal par žic klicatelja z žicama naročnika. Telefoni istega ali drugih proizvajalcev so še vedno v uporabi v jami.