Vitli se uporabljajo za dviganje in spuščanje bremen. Imajo ročni ali motorni pogon. To je vitel na ročni pogon. Na osnovni jekleni plošči sta pritrjena dva stranska nosilca, v katerih so nameščene gredi ročic, prestav in bobna. Ima dve prestavi za dviganje lahkih in težkih bremen. Lažja bremena se dviga hitreje, težja počasneje. Na ročično gred se lahko namesti eno ali dve ročici. Praviloma morata biti zamaknjeni za 120 stopinj, pri opisanem vitlu sta zamaknjeni za 180 stopinj. Pri dviganju lažjih bremen se vrtenje z ročične gredi prek para zobnikov prenaša neposredno na vrvni boben. Število zob manjšega zobnika je 12, večjega pa 54. S tema zobnikoma hkrati ubira tudi manjši zobnik na predležni gredi (število zob je 12), na kateri je nameščen zapirnik z 10 zobmi. Služi za držanje bremena na določeni višini, če prenehamo vrteti ročico. Za dviganje težjih bremen je potrebno z ročične gredi odmakniti nastavek in ročično gred premakniti v aksialni smeri, nastavek pa namestiti med dva obroča, da se ročična gred med obratovanjem ne more premakniti. Vrtenje ročične gredi se prenaša na predležno gred prek zobniške dvojice. Manjši zobnik na ročični gredi ima 12 zob, večji na predležni gredi pa 54. Na drugi strani gredi je spet manjši zobnik z 12 zobmi, ki ubira z večjim zobnikom s 54 zobmi in prenaša vrtenje na boben. Zaradi majhne sile v vrvi je vrvni boben gladek, brez navojev, zato se vrv lahko navija v več plasteh in s tem dobimo krajši boben uporabne dolžine. Po pripovedovanju so vitel še v 70. letih 20. stoletja uporabljali za vlečenje peska iz reke Idrijce v Strugu, rabili so ga tudi pri zamenjavi vrvi žičnice za transport rude. Vitel je v dobrem stanju in je še uporaben.