Cinober je živosrebrov sulfid - HgS. To je spojina dvovalentnega živega srebra in žvepla. Spojina je zelo obstojna. Netopna je v vseh kislinah razen v zlatotopki. Topna je v alkalnih raztopinah sulfidov in polisulfidov natrija in kalija. V zgodovinskih virih se srečujemo z dvema izrazoma: naravni in umetni cinober.Naravni cinober je drobno zmleta, zelo bogata in čista cinabaritna ruda. Umetni cinober dobimo s sintezo živega srebra in žvepla v čisto določenih pogojih. Ima lepo rdečo barvo z najrazličnejšimi odtenki. V Idriji so ga izdelovali od začetka rudarjenja pa do konca prve svetovne vojne, z daljšo vmesno prekinitvijo med letoma 1658 in 1782. Skupno nekaj več kot 300 let. V vsem tem času so ga izdelali 8800 ton ali 6,6 % od vsega v Idriji proizvedenega živega srebra. Zadnjih 400 kg cinobra so zmleli v vermilon leta 1922 in s tem proizvodnjo dokončno zapustili. Proces so pričeli z mešanjem živega srebra in žvepla. V dobro tesnjene 13-litrske lesene sodčke, ki so imeli v notranjosti posebne nastavke ali pregrade za boljše mešanje, so dali po 25 kg živega srebra in 5 kg žvepla v prahu. Z ekscentričnim pogonom so dosegli, da so se sodčki obračali okrog vodoravne osi, najprej na eno in nato na drugo stran. Na ta način sta se obe komponenti temeljito medsebojno premešali. Po štirih urah mešanja je iz živega srebra in žvepla nastala homogena črna masa, ki so jo uradno imenovali "Mohr" (zamorec), Idrijčani pa so ji poudarjeno rekli "črn zamorec". To je bila mešanica črnega sulfida (HgS) ter še nezreagiranega, fino medsebojno porazdeljenega živega srebra in žvepla. Po končanem mešanju so črno maso iz dveh sodčkov presuli v okrogel litoželezni vrč prostornine 50 litrov. Sod je izdelan iz lesa, ojačan s štirimi jeklenimi obroči. Ima jekleno os, ki je omogočala vrtenje sodčka. Za doziranje živega srebra in žvepla ima sod odprtino, ki je pokrita s pokrovom s pomočjo dveh vijakov.