Dragica Čadež, ena najprodornejših slovenskih kipark, je v bogatem opusu svoj material, les, obdelala do vseh možnih razsežnosti. Njena izraznost seže vse od konstruktivizma do ekspresivne figuralike. To majhno leseno delo sodi v obdobje zgodnjega avtoričinega ustvarjanja in kaže, kako strastno je avtorica prevzela težnje sodobnega kiparstva, ki se je želelo znebiti vsega mimetičnega in tradicionalnega. Tedaj nov kiparski postopek − sestavljanje − je uspešno povezala z v modernizmu dokaj pogosto problematiko gubanja oz. zgoščevanja kiparske mase. V tem obdobju je za njena dela značilno predvsem ›primitivistično‹ načelo celote, ki je posledica iskanja neposrednega odnosa z materijo in prvotnega pomena skulpture same. Delo sodi v serijo reliefov, o katerih je likovni kritik Lev Menaše zapisal, da učinkujejo že kar dadaistično, saj se zaradi občutka nemarne nametanosti in poudarjanja nesmiselne »prometne signalizacije« zdi, kot da bi se avtorica rogala vsem utrjenim predstavam o videzu prave umetnine. Gre za eno redkih kiparskih del, ki v slovenski umetnosti sredi 70-ih s takšno lahkotnostjo in igrivostjo komentirajo vsakdanjost.