Tone Kralj se je rodil 23. avgusta 1900 v Zagorici (Dobrepolje), umrl pa je 9. septembra 1975 v Ljubljani.

Tone Kralj je svoje prvo likovno znanje pridobival od starejšega brata Franceta. Med letoma 1920 in 1923 je študiral kiparstvo v Pragi, kasneje pa se je izpopolnjeval na Dunaju, v Parizu in Benetkah. V Rimu je študiral tudi arhitekturo, vendar ga ta ni tako zanimala, zato se je bolj posvetil umetniškemu ustvarjanju. Bil je brat slikarja in kiparja Franceta Kralja.

Do konca dvajsetih let je tesno sodeloval z bratom Francetom, potem pa je razvil svoj stil monumentalnega realizma. V zgodnjih delih, ki kažejo odraz takratne dunajske in evropske umetnosti, prevladuje mehka, secesijska linija, motivi upodobitev pa so ekspresivno simbolični. Pri kasnejših delih figure postanejo močne, na nek način robustne (Pieta, 1934), s kompozicijskimi zasnovami in ostalimi likovnimi elementi pa dajejo specifičen stilni izraz. Kralj je teme za svoja dela iskal na različnih mestih. Njegov opus, poleg družinskih portretov (Avtoportret z ženo, 1932), zaobjema zgodovinske prizore kmečkih uporov in vojn (grafika), kmečkega in delavskega življenja (Rudarska mati, 1937) ter biblijske prizore (Saloma, 1922, Judita, 1934).

Tone Kralj predstavlja ključno osebnost slovenskega ekspresionizma in nove stvarnosti. Posegal je na različna področja likovne ustvarjalnosti in v več kot pol stoletja ustvaril obsežen opus stenskih poslikav, oljnih podob, skulptur, grafik, risb, ilustracij, lutk in celo oblikovalskih in arhitekturnih stvaritev. Bil je eden redkih slovenskih slikarjev, ki je v tem stoletju nadaljeval kontinuiteto sakralne umetnosti, obvladoval velike zidne površine cerkvenih notranjščin, vseskozi pa prizadeto beležil tragedije lastnega naroda in posameznika v obče ter skušal postaviti vreden pomnik domačemu ljudskemu izročilu.

Predvsem pa je bil Tone Kralj ekspresionist in privrženec filozofije nove stvarnosti. Temeljnim načelom, da naj bi umetnost vsebovala življenje in govorila o njem, v oblikah pa iskala odraz vsebin, je zvesto sledil skozi vsa obdobja do svoje smrti. Četudi je svojim prvotnim, za ekspresionizem značilnim motivom kasneje dodajal druge, socialne vsebine in žanre nove stvarnosti, angažirane podobe na temo vojne in socialistične dobe, v nabožnih temah pa sledil sporočilu zgodb, ni nikoli opustil ekspresionističnega spoštovanja močnih osebnih stališč in oblikovnih rešitev primitivne umetnosti, ki poseduje nekakšen skrivnosten, prvinski in v osnovi poetičen jezik, lasten vsem kulturam. V iskanju vzorov je Tone Kralj, tako kot France, posegal po domačem izročilu, zapisanem v srednjeveški umetnosti in ljudskem podobarstvu, v izročilu starodavnih mitov in legend. V svoj dramatičen likovni svet je skušal ujeti tisti resnični genius loci lastne dežele, ki ni bil toliko poseben v zunanjih manifestacijah, kot pa v duhovni, mitični tradiciji tukajšnjega, pretežno ruralnega življa. Ko iščemo slovenskega slikarja s prepoznavno identiteto prostora, tega najraje poistovetimo z Gasparijem, pri tem pa pozabljamo na marsikaterega našega umetnika, še posebej na brata Kralj.

Leta 1954 je Tone Kralj prispeval ilustracije k ponatisu Levstikove povesti o Martinu Krpanu, s katerimi je utrdil svoj status velikega umetnika s širokim zornim kotom. Leta 1972 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki je od leta 1974 odprta stalna razstava Toneta Kralja, retrospektivnega značaja, razstavljenih pa je okrog 100 del tega velikega slovenskega umetnika.

Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Tone_Kralj
Vir: http://www.galerija-bj.si/tkralj.htm
Vir: http://www.dobrepolje.si/index.php?option=com_content&task=view&id=23&Itemid=42