"Zoran Didek je vse življenje izkazoval notranjo navezanost na kraje od koder je po rodu prihajala njegovi mati. Dolenjska pokrajina je bila njegov najljubši atelje. V njej je našel zavetje, mir, identiteto in liričnost obenem. Upodabljanje krajine se pne skozi vse njegovo ustvarjalno obdobje. V intervjuju Petru Polhu za Mladino let 1975 izpoveduje prigodo z akademije, ko mu je profesor Babić pokomentiral eno od krajinskih izvedb z besedami: »vaša (dolenjska) krajina je lepa, čudovita, a peklensko težka, saj gre za sintezo zelenine. Vse je zeleno. Zeleno v zelenem«. To je Didek kasneje vsa leta tudi iskal, obenem pa je v svojih krajinah z intuitivnostjo in repeticijo dosegel preciznost gest in tako ujel lirični utrip dolenjske pokrajine. Sinteza tega je po njegovem doživetje in red, tisti pejsaži, ki imajo to v sebi so dobri, ostali ne, je še dejal v omenjenem intervjuju. Lotil se jo je vedno s podobno doktrino kot Cezanne, z idejo, da jo je potrebno preden jo naslikaš tudi spoznati, zunaj in znotraj."