VLADIMIR LAKOVIČ: Iz ilustratorskega opusa
VLADIMIR LAKOVIČ (Doberdob, 10. 1. 1921 – Ljubljana, 21. 3. 1997) sodi v prvo generacijo slikarjev, ki so se izšolali na novoustanovljeni likovni akademiji v Ljubljani. Med letoma 1945 in 1949 je študiral pri prof. Pirnatu, Miheliču, Jakcu in Stupici, pri katerem je v letih od 1949 do 1951 opravil še slikarsko specialko. Med vojno je bil v partizanih, doživel pa je tudi strahote koncentracijskih taborišč Dachau in Flossenbürg, ki so močno zaznamovale njegov slikarski opus. Uveljavil se je v oljnem in stenskem slikarstvu, v risbi in pomembno v ilustraciji in knjižni opremi. Tako kot so njegove slike plod nenehnega potrpežljivega dopolnjevanja in brušenja, so tudi številne ilustracije rezultat dolgotrajnega študija. Skoraj nepredstavljiva je bera pripravljalnih skic in risb za ilustracije, ki so zvečine krasile bibliofilske izdaje v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Glavnina je posvečena trem najzajetnejšim korpusom literarne klasike: Hoffmannovim pripovedkam (1955-57), Boccaccievemu Dekameronu (1956-1958) in De Costerjevemu Tilu Ulenspieglu (1961), ki predstavljajo tudi jedro pričujoče razstave. Že umetnikove zgodnje ilustracije, ki so bile namenjene otrokom in mladim bralcem, še posebej pa likovna spremljava klasičnih besedil za odrasle, izdajajo izjemnega, nezmotljivega risarja. Lakovič pri svojem ilustratorskem delu ni potreboval drugega kot pero in tuš. V tej zgolj črno-beli pripovedi je ustvaril filigransko risano tkanje, ki oživlja like iz Hoffmannovih fantastično satiričnih pripovedk. Z večjim zamahom in krepkejšo potezo se je vživel v Boccaccieve vesele dogodivščine in ljubezenske avanture iz časa renesanse ter končno z virtuoznostjo dinamičnega baročnega zapisa pospremil De Costerjeve prigode Tila Ulenspiegla in Lama Dobrina.
