Jezik: Slovenščina | English
Prijava

Slavko Tihec

Podatki o avtorju

Datum in kraj rojstva
10. julij 1928, Maribor

Datum in kraj smrti
11. februar 1993, Ljubljana

Slavko Tihec

SLAVKO TIHEC (1928 – 1993) je eden najpomembnejših povojnih kiparjev. Živel in ustvarjal je v Mariboru in Ljubljani. S svojim prodornim in inovativnim delom je podiral meje v ustaljeni podobi kiparstva, eksperimentiral z materiali in oblikami in hkrati ostajal estet in častilec klasične lepote. Vključen je v vse nacionalne preglede sodobne umetnosti. Sodeloval je na številnih razstavah (159) doma in v tujini, zastopal je jugoslovansko kiparstvo na Beneškem bienalu leta 1966 in 1980. Za svoje delo je prejel vrsto priznanj in nagrad, nagrado Prešernovega sklada leta 1967, Jakopičevo nagrado 1973 in 1983 in največje priznanje na področju umetnosti Prešernovo nagrado leta 1983. Ja avtor številnih javnih spomenikov če omenimo le Spomenik na Osankarici, 1960, Spomenik NOB v Mariboru, 1975 in Spomenik Ivanu Cankarju v Ljubljani, 1982.

Slavko Tihec je začel svojo ustvarjalno pot v petdesetih letih z nežnimi ženskimi podobami v glini. Kmalu ga je pritegnila površina in konstrukcija kipa. V šestdesetih letih so nastali ciklusi vegetativne oblike, semaforji in lirične vertikale, v katerih je uporabil železo in beton. Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let se je posvetil gibljivi umetnosti in ustvaril Aquamobile, objekte iz poliestra gibljive s pomočjo vode. S temi deli je ustvaril povsem nov odnos do umetnine in vključil v področje umetnosti povsem racionalno vedo kot je fizika. Pomembno mesto ima v njegovem opusu tudi les. Sredi sedemdesetih let se je osredotočil na osnovne geometrijske oblike, predvsem na kroglo in kvader. Nastale so serije slojevite in magične oblike, kontejnerji in rastrski portreti. Je tudi avtor več stenskih kompozicij.

Umetnostna galerija Maribor hrani večje število Tihčevih originalnih del vseh od zgodnejših figuralnih del, semaforjev, maket za spomeniško plastiko, Aquamobilov, kontejnerjev in rastrskih portretov.

Leta 2003 / 2004 je bila v Umetnostni galeriji Maribor retrospektivna razstava Slavka Tihca, ob tej priložnosti pa je izšel tudi obsežen katalog.

ŽIVLJENJEPIS


1928

Slavko Tihec se kot tretji otrok železniškega uradnika rodi 10. julija 1928 v Mariboru. Tukaj obiskuje osnovno šolo in prvo gimnazijo. Začetno kiparsko znanje pridobi v gimnazijskem krožku, ki ga vodi priljubljeni mariborski kipar Gabrijel Kolbič.


1950–1955
Vpiše se na kiparski oddelek Akademije za upodabljajočo umetnost v Ljubljani. Njegovi profesorji so priznani slovenski umetniki: Karel PutrihZdenko Kalin in Boris Kalin. Pri slednjem leta 1955 tudi diplomira. Vrne se v Maribor, kjer dela kot svobodni umetnik. Postane član mariborskega odbora Društva slovenskih likovnih umetnikov in aktivno sooblikuje mariborsko likovno življenje.


1956–1960
V Umetnostni galeriji Maribor mu pripravijo prvo samostojno razstavo, na kateri predstavi cikel stiliziranih figur. S štipendijo Moše Pijada leta 1958 odpotuje v Pariz, kjer se izpopolnjuje v ateljeju znanega grafika svetovnega slovesa, Johnnyja Friedlaenderja. S slikarjem Rudolfom Kotnikom prvič razstavlja v Ljubljani, v Jakopičevem paviljonu. Z opuščanjem klasičnih materialov, klasičnega statusa slike in kipa, umetnika na zanimiv način združujeta nove poglede na slikarstvo in kiparstvo. S Kotnikom in slikarjem Viktorjem Snojem  (kasneje se jim pridruži še kipar Peter Černe) ustanovijo skupino BE 54, ki želi slediti novim smernicam v umetnosti in prekiniti z ideološkimi imperativi. V ta čas sodijo Tihčeve skulpture v patiniranem mavcu: Kralj, Ribe, Spojena listnata figura in cikel Tretja vojna. Poroči se s kiparko Vlasto Zorko. 1959 pridobi in izpelje prvo večje javno naročilo – spomenik Pohorskemu bataljonu na Osankarici. V letih 1960 in 1961 prejme četrto in peto nagrado mariborske kulturne revije.


1961–1967
Rodi se sin Tomaž. Tihec ustvari prve abstraktne skulpture. V varjenem železu in betonu so najbolj znana dela Horizontalna oblika, Struktura v krogu ter cikel Vegetativne oblike. Leta 1962 razstavi prvi Temni semafor, s katerim prične dolgoletno serijo žarkasto obdanih celičnih jeder na vitkem, pecljastem stojalu – rdečo nit svojega kiparstva. 1963 prejme za skulpturo Veliki temni semafor tretjo nagrado na V. mediteranskem bienalu sodobne umetnosti v Aleksandriji. Razstava v dunajski zasebni Galeriji TAO leta 1964 (skupaj z R. Kotnikom) pomeni prvi večji nastop v tujini. Je član umetniškega sveta mednarodnega kiparskega simpozija Forma viva, na katerem sodeluje dvakrat, 1964 na Ravnah na Koroškem (Semafor)  in 1973 v mariborskem Mestnem parku (Zakotaljena krogla). 1966 razstavlja v jugoslovanskem paviljonu na XXXIII. bienalu v Benetkah, največji razstavi sodobne likovne umetnosti. Za razstavljena dela 1967 prejme nagrado Prešernovega sklada. Mesto Maribor mu podeli vrsto nagrad.


1968–1973
Prvič javno predstavi Akvamobil (na razstavi Objekt i boja v Zagrebu), umetniški objekt, poliestrski bazen, kjer vodni tok v neponovljivem gibanju premika plovce. Z ›akvamobili‹, prispeva slovenskemu kiparstvu povsem nova raziskovanja na polju kinetične umetnosti in približevanja umetniškega objekta industrijskemu. 1969 postane docent na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in član Grupe 69, ki pogosto in zelo prodorno razstavlja doma in v tujini (med drugimi so njeni člani tudi: Andrej Jemec, Franc Rotar, Dušan Džamonja, Janez Bernik). Z ›akvamobili‹, odmevno sodeluje na I. bienalu konstruktivne umetnosti v Nürnbergu v Nemčiji. Svoje delo predstavi na IX. bienalu evropske skulpture v Middelheimu v Belgiji, kjer za stalno postavitev v Parku sodobne skulpture odkupijo delo Bela lirična vertikala. 1970 prejme drugo nagrado za idejni osnutek spomenika NOB na Kozari. Zasnovo osnutka, primarno formo obdano s sloji zemlje, razvija še kasneje v drugih spomeniških zamislih, v natečajih za spomeniško področje v Titovem Velesu in  Donji Gradini. Ustvarja v lesu. Nastanejo številne majhne skulpture: Primarne forme, Vezana jedra, Slojevite oblike. Velike inačice pa v različnih kovinah v javnih prostorih (Skulptura vezanih jeder na Trgu republike v Ljubljani, 1972). 1971 prejme odlikovanje predsednika republike z redom zaslug za narod s srebrno zvezdo. V Parizu in Sarajevu sodeluje na prestižnem pregledu jugoslovanske umetnosti od prazgodovine do danes. S kinetičnimi objekti sodeluje na reprezentativni razstavi sodobne umetnosti v Tokiu. 1973 prejme Jakopičevo nagrado, najvišje slovensko priznanje za dosežke na likovnem področju.


1974–1978
Prične z novim ciklom v lesu, v katerem nastajajo geometrizirana telesa, kubusi in krogle. 1974/75 intenzivno tečejo obsežne priprave na spomenik NOB v Mariboru, ki ga odkrijejo novembra 1975. Tihčeva največja spomeniška postavitev sproži burne reakcije na podobo spomenika in njegovo postavitev. Postane izredni profesor in predstojnik kiparskega oddelka ljubljanske Akademije za likovno umetnost. 1977 sodeluje  na XIV. bienalu sodobne umetnosti v São Paulu v Braziliji in na pregledni razstavi sodobne jugoslovanske umetnosti v Atenah v Grčiji. Na samostojnih razstavah v ljubljanski Mali galeriji 1977, v Tracklhausu v Salzburgu in v Umetnostni galeriji Maribor 1978 razstavi ›kontejnerske skulpture‹, ›rastrske portrete‹, ›slojevite krogle‹ in ›kinetične objekte‹. V tem obdobju najbolj intenzivno raziskuje prenos fotografskih portretov s pomočjo grafike in inovativne metode obdelave lamel na majhno in veliko plastiko, ki se je sodobnikom globoko vtisnila v spomin. Optičen učinek njegove umetnosti intenzivno zaživi v več monumentalnih stenskih kompozicijah v Hotelu Donat v Rogaški Slatini, v prostorih Slovenskih Železarn v Ravnah na Koroškem in v krematoriju na ljubljanskih Žalah. Sodeluje na  razstavah Tendence v sodobni jugoslovanski umetnosti in Sodobna jugoslovanska umetnost, ki potujeta po Nemčiji, Italiji, Belgiji, Luksemburgu, Španiji, Portugalski, Veliki Britaniji, Irski in Nizozemski. V tem obdobju se udeleži več kot petdesetih razstav doma in v tujini.


1979–1983
1979 prejme za osnutek prevotljenega kubusa z rastrsko podanim portretom prvo nagrado na natečaju za spomenik Ivanu Cankarju v Ljubljani. Istega leta prejme tudi prvo nagrado za idejni osnutek kvadratni kilometer velikega  spominskega obeležja  NOB v Donji Gradini v Bosni in Hercegovini. Naslednja leta posveti pripravam na omenjen projekt. 1980 razstavlja spomeniško skulpturo na XXXIX. beneškem bienalu. Izide monografija, v kateri Zoran Kržišnik predstavi avtorjevo delo v knjigi Kronologija nekega nastajanja. Prejme državno odlikovanje red dela z zlatim vencem in občinsko odlikovanje srebrni grb mesta Maribor. Na akademiji 1981 prevzame funkcijo dekana, ki jo opravlja do 1984. 1982 pred Cankarjevim domom postavijo spomenik Ivanu Cankarju. 1983 prejme Prešernovo nagrado za dosežke v kiparstvu in za ustvarjalne rešitve spomenikov NOB. Razide se z ženo Vlasto Zorko in se preseli v Ljubljano. Težko zboli. V naslednjih letih bolezen ustavi njegovo ustvarjanje.


1984–1992
1985 prejme veliko častno priznanje VII. bienala male plastike v Murski Soboti. Oblikuje stensko kompozicijo v poslovilni dvorani pokopališča na Dobravi. Sodeluje na razstavi Sodobna jugoslovanska risba in mala plastika, ki potuje po Romuniji, Egiptu, Cipru in Malti. Poroči se z Jasno Pauković. 1986 pred stavbo Smelta v Ljubljani postavijo njegovo zadnjo večjo javno plastiko, Veliko slojevito obliko. 1990 prekine ustvarjalni molk z zadnjima razstavama v Novi Gorici in Trstu, na katerih predstavi male intimne plastike, variabilne in premične skulpture: Topotube, Anime, Špranje.


1993
Po daljši in težki bolezni Slavko Tihec umre 11. februarja v Ljubljani.

Foto: Tihomir Pinter

Avtorjeva dela

Vse
 SLAVKO TIHEC : GRAVURA

SLAVKO TIHEC : GRAVURA

Umetnostna galerija Maribor
 SLAVKO TIHEC : TROBENTAČ II.

SLAVKO TIHEC : TROBENTAČ II.

Umetnostna galerija Maribor
 SLAVKO TIHEC : BANJA LUKA

SLAVKO TIHEC : BANJA LUKA

Umetnostna galerija Maribor
 SLAVKO TIHEC : KRALJ I.

SLAVKO TIHEC : KRALJ I.

Umetnostna galerija Maribor

Zbirke

Zbirka del na papirju

1560 predmetov

Kiparska zbirka

190 predmetov