Jezik: Slovenščina | English
Prijava

Informacije

Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož Muzejski trg 1 Ptuj
Telefon +386 2 748 03 60
E-pošta

ptujski.grad@pmpo.si

Spletna stran

http://www.pmpo.si

Dolga pot Pelizonove viole do Ptuja

  • Obvestilo za Medije
  • 29.11.2016
  • Tatjana Štefanič

V Pokrajinskem muzeju Ptuj - Ormož, v katerem hranimo največjo zbirko historičnih glasbil v Sloveniji, smo v soboto, 26. novembra, v slavnostni dvorani ptujskega gradu javnosti prvič predstavili najnovejšo pridobitev, violo goriškega goslarskega mojstra Antona Pelizona iz leta 1843. V muzeju posvečamo veliko pozornosti aktivnemu zbiranju instrumentov slovenskih izdelovalcev, zato smo posebno veseli, če pridobimo glasbilo domačega mojstra, ki ga v zbirki še nimamo zastopanega. Za slovensko zgodovino izjemno dragoceno Pelizonovo violo je muzej v tem letu odkupil s pomočjo sredstev Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Glasbilo uživa visok status zaradi svetovno priznanega izdelovalca, čigar instrumenti dosegajo zelo visoke cene, kakor tudi zaradi svoje zanimive provenience.
Viola je bila namreč vseskozi v rokah slovenskih izvajalcev. Med drugimi je nanjo dobra štiri desetletja igral skladatelj in slikar Saša Šantel, ki je imel med letoma 1932 in 1942 pomembno vlogo tudi pri ustanavljanju in delovanju Obrtne banovinske šole v Ljubljani, sicer naše edine goslarske šole oziroma šole za glasbila. Leta 1932 je bila viola razstavljena na prvem glasbenem festivalu v Ljubljani ob šestdeseti obletnici delovanja ljubljanske Glasbene matice.

Anton Pelizon (1763–1850)

Čeprav dela goriških goslarjev v preteklosti niso bila tako slavna kakor dela kremonskih, jih je znameniti nemški zgodovinar Vilibald Lütgendorff kljub njihovemu naslanjanju na Amattijevo šolo označil za originalna. To dokazujejo tudi Pelizonovi instrumenti, na katere še danes igrajo izvrstni glasbeniki, kot na primer nizozemski čelist Bas Jongen, ki igra na Pelizonov violončelo iz leta 1839, ali talentirana violinistka Aisha Syed Castro, ki koncertira na dveh violinah, Stradivarijevi in Pelizonovi. Anton Pelizon se je rodil 28. januarja 1763 v Gabrjah pri Vipavi. V Gorici se je v mladosti izučil mizarske obrti pri stricu Sebastijanu in kmalu poskušal izdelovati tudi glasbila. Na podlagi najboljših modelov, zlasti Amattijevih, Stradivarijevih, Stainerjevih ..., se je izobrazil v goslarski stroki in se ji je v nadaljevanju popolnoma posvetil. Njegovi izdelki so postali cenjeni tudi čez meje Gorice, in sicer v Trstu, Benetkah, Milanu ... Anton Pelizon je umrl v Gorici 27. oktobra 1850 star 87 let. Kar štirje izmed njegovih sinov so nadaljevali goslarsko obrt, vendar njihova dela niso dosegala očetove visoke stopnje dovršenosti.

Lastniki Pelizonove viole iz leta 1843

Najnovejša muzejska pridobitev ima nadvse zanimivo zgodovino in izvor. Anton Pelizon je v svojem 80. letu izdelal violo za slovenskega duhovnika in nabožnega skladatelja Franca Ksaverja Mercino, na kar nas opozarja napisni listič na dnu instrumenta: "ANTONIUS PELIZON/Fecit Goritiae 1843". S črnilom je nad etiketo pripisano "Pro Rev. Francisco Xav. Merzina", pod etiketo pa "Anno aetatis suae octogesimo". Franc Ksaver Mercina je takrat delal kot kaplan v Gorici in kot katehet na državni gimnaziji ter učitelj petja v goriškem semenišču, kasneje pa je služboval kot župnik in dekan v bližnjem Šempetru. Po imenovanju za kanonika in dekana goriškega kapitlja leta 1878 se je začel resneje ukvarjati z glasbeno kompozicijo. Uglasbil je dve latinski maši, več ofertorijev in litanij. Ker so se njegova glasbena dela širila le s prepisovanjem, se jih je veliko porazgubilo, zato nam je kot skladatelj slabo poznan. Drugi lastnik viole je bil šolnik, glasbenik in zvonoslovec Ivan Mercina, ki je instrument podedoval od svojega strica Franca Ksaverja. Poleg poučevanja na državni deški vadnici v Gorici je več kot 30 let poučeval petje v goriškem deškem semenišču, na državni realki in ženskem učiteljišču, kjer je učil tudi klavir, na deški vadnici pa poleg petja še orglanje. Ivan Mercina je že od mladih let kazal posebno zanimanje za zvonove, saj je sodeloval pri zvonjenju in pritrkavanju. Kot zvonoslovec je nastopil zlasti po prvi svetovni vojni, ko ga je goriški nadškof Sedej imenoval za kolavdatorja zvonov goriške nadškofije, in ko je v raznih člankih svaril pred nabavljanjem jeklenih zvonov. Pomembni sta tudi njegovi knjigi Slovenski pritrkovavec in Navodilo za pritrkavanje cerkvenih zvonov po številkah pa tudi brošura Opravilo cerkovnikovo v zvoniku.
Violo je leta 1901 od svojega takratnega učitelja petja Ivana Mercine kupil Saša Šantel, umetnik, ki se je neprestano gibal med svetovoma slikarstva in glasbe. Z obojim se je srečal že v otroštvu, ko je pel v zboru in se učil igranja na violino, prvi slikarski pouk pa dobil pri materi Augusti. Kasneje je na Dunaju štiri leta študiral slikarstvo na umetnostni obrtni šoli, na Filozofski fakulteti vzporedno še umetnostno zgodovino, estetiko in muzikologijo, igral pa je tudi v ansamblih društva Franz Joseph Haydn. Prav na Dunaju je skupaj z drugimi slikarji ustanovil domoljubno umetnostno društvo Vesna. Saša Šantel je širši publiki morda najbolj znan po skupinskem portretu Slovenski skladatelji iz leta 1936, ki danes visi v Mali dvorani Slovenske filharmonije, in drugih slikarskih delih, poznamo pa ga tudi kot pisca mnogih umetnostnozgodovinskih besedil in številnih skladb, saj njegovo skladateljsko delo obsega skoraj sto del. Saša Šantel je na Pelizonovo violo redno igral, med drugim tudi v orkestru Slovenske filharmonije, kjer je veljal za spretnega in zanesljivega violista.

Žametni zvok iz 173 let stare viole je izvabil violist Andrej Feguš

Sobotno predstavitev viole Antona Pelizona je popestril koncert priznanega godalnega Kvarteta Feguš. Na Pelizonovo violo je igral Andrej Feguš, ki jo je v zadnjih treh tednih temeljito uigraval. Ob violistu so se s skladbami Bacha, Suka, Regerja in Dvořáka predstavili še drugi člani uspešne in večkrat nagrajene bratovske zasedbe: violinista Filip in Simon Peter ter violončelist Jernej. Kvartet Feguš, ki bo v prihajajočem letu praznoval že 25 let skupnega muziciranja, ima izjemno raven umetniškega delovanja. Zaradi svojega edinstvenega pristopa do zvoka in visoke stopnje uigranosti, kar izhaja iz njihove družinske povezanosti, se bistveno razlikuje od drugih vrhunskih kvartetov. Poslušalci v polni slavnostni dvorani ptujskega gradu so uživali ob glasbenih interpretacijah bratov Feguš, ki jih je glasbena pot vodila od začetkov v Mariboru preko študija v Celovcu, Firencah in Gradcu ter sodelovanja s svetovno znanimi glasbeniki vse do dvorane Carnegie Hall v New Yorku, kjer so se izpopolnjevali pri slovitem Isaacu Sternu.

Preberite tudi

photo

Promenada klobučkov; Gospe in gospodje na Gosposko

  • Novica
  • 6.9.2017

Imeli smo srečo, da je vreme zdržalo. Gospa Scherbaum je tako lahko zbrala gospe in gospode, ki so si nadeli klobuček in se z njimi podala na Gosposko. Društvo Hiša in muzej smo... Več

photo

NATURE'S CLASSROOM – THE SCHOOL GARDEN YESTERDAY, TODAY AND TOMORROW

  • Članek
  • 31.8.2017

Spring, summer, autumn, winter … and spring The school garden is a didactic teaching aid, which in recent years has again gained an important place in Slovene primary and... Več

photo

UČILNICA V NARAVI: ŠOLSKI VRT VČERAJ, DANES, JUTRI

  • Članek
  • 31.8.2017

Narava in človek V slovenskih šolah in vrtcih je iz leta v leto več šolskih vrtov. To je zelo spodbudno zlasti ob dejstvu, da še vedno ogromno otrok vse preveč časa preživi v... Več