SI

/

EN

Stalna zbirka umetnosti na Slovenskem

Narodna galerija

225 predmetov

Stalna zbirka predstavlja temelj Galerijskega dela in poslanstva. V 25 dvoranah je predstavljenih okoli 550 umetnin; celotna zbirka Narodne galerije obsega več kot 3500 slik, 1100 kipov in 8400 del na papirju.  Stalna zbirka vključuje edino pregledno stalno razstavo del Zorana Mušiča, ki jo je velikodušno omogočila družina umetnikovega brata. Večina razstavljenih umetnin je namreč kot donacija ali posoja Narodni Galeriji del umetniške zbirke Ljubana, Milade in Vande Mušič.

1200-1600
V visokem srednjem veku je prevladovala nabožna umetnost, ki se je po slovenskem ozemlju širila iz prvih samostanskih ustanov in nato iz pomembnejših regijskih mest, zlasti iz Gorice, Beljaka in Ljubljane. Gotska umetnost je vztrajala še po nastopu renesanse, v 16. stoletju pa je umetniška dejavnost skoraj presahnila zaradi osmanskih vpadov, zaradi kmečkih uporov in zaradi protestantizma, ki ni bil naklonjen likovni umetnosti.
V gotskem slikarstvu pripada vodilno mesto freskam. V zbirki jih predstavljamo z nekaj izvirnimi fragmenti in s kopijami, ki nam približajo najpogostejše motive, kot so Sv. družina, sv. Jurij ter pohod in poklon Sv. treh kraljev.
Ohranjene tabelne slike so redke. Triptih družine Knillenberg, Marija z blagoslavljajočim detetom in Jezus na Oljski gori sodijo med značilna dela tega obdobja.
Med pogoste kiparske motive sodijo Križani, Marija z detetom in pietà. Vrhunec gotskega kiparstva pri nas pomenijo umetnine ptujskogorske kiparske delavnice, ki jo v naši zbirki zastopata Lepa Madona in Pietà iz Podsrede.

1600-1700
Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se kljub tridesetletni vojni nekoliko umirile in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum.
Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.

1700-1800
Obdobje zrelega baroka pomeni drugi vrhunec umetnosti na Slovenskem, saj je ob naklonjenih cerkvenih in plemiških naročnikih umetniško ustvarjanje cvetelo v stabilnem političnem okolju in v ugodnih gospodarskih razmerah. Ljubljana je kot škofijsko in upravno središče dežele postala nesporno umetnostno žarišče. Ko je staro gotsko katedralo nadomestila nova baročna stolnica in samostansko cerkev nemškega viteškega reda nova, na centralnem tlorisu zasnovana arhitektura Domenica Rossija, se je Ljubljana v sorazmerno kratkem času prelevila iz severnjaškega v mesto mediteranskega značaja. Trgovske priložnosti so spodbudile naglo rast trijezične kulture, saj so Ljubljančani v vsakodnevnem življenju uporabljali slovenščino, nemščino in italijanščino.
Slikarstvo baroka je izražalo načela silovite katoliške verske obnove. Veličasten izraz ali dramatična čustva razbiramo v iluzionističnih svetniških vizijah in apoteozah, ki so oznanjale slavo zmagovite cerkve, ter v reprezentativnih celopostavnih portretih in v historičnih prizorih, ki so povzdigovali slavne zgodovinske osebnosti.

1800-1820
Franc Kavčič je pomemben predstavnik evropskega neoklasicizma. Čeprav je upodabljal zgodbe iz grško-rimske antike, je njegovo etično sporočilo popolnoma sodobno in zrcali čas velikih družbenih sprememb.
Kavčičeva dela zaznamujejo kompozicijska monumentalnost in jasnost, brezhibna modelacija z ostro risbo in z zglajenimi barvnimi premazi, izpostavljena vloga ženskih likov v prizorih in akademska zadržanost. Motive je črpal iz bogate zakladnice antične zgodovine in mitologije ter iz svetopisemskih zgodb. Med literarnimi viri so Kavčiča navdihovale Idile Salomona Gessnerja. Njegove krajine so arkadijske, idealne in premišljeno sestavljene po klasicističnih pravilih in po popotnih spominih. V njih odkrivamo arhitekturne sledi slavne preteklosti, poživljajo pa jih drobni pastoralni prizori.

1820-1870
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti. V srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo.
V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma, profilirani portretisti pa so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti.
Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled.

1870-1900
Usahlo in nezahtevno domače povpraševanje ter odsotnost akademskih središč sta povzročila, da je večina realističnih in akademsko izobraženih umetnikov precejšen del življenja ustvarjala v umetnostnih središčih, najprej v Benetkah, v Rimu in na Dunaju, nato pa še v Münchnu in v Parizu.
Slikarje realističnega obdobja lahko glede na življenjsko pot in po slogovni naravnanosti ločimo v dve generaciji. V delih starejše generacije Janeza in Jurija Šubica opažamo vsebinski in oblikovni premik k natančnejšemu opazovanju stvarnosti in vse bolj k slikarski problematiki.
Jožef Petkovšek se je v realističnem plenerju navezoval na francoske realiste in na salonsko tradicijo, njegove interierje pa zaznamuje kovinsko hladen, temen kolorit z ostrimi svetlobnimi prameni, ki žanrsko obravnavanim upodobljencem dodaja trpkost v izrazih.
Ivana Kobilca, najuspešnejša slikarka svojega časa, se je uveljavila s pretanjenimi portreti, slikala pa je tudi žanrske prizore in tihožitja. V tujini je preživela 35 let in v prestolnicah Bavarske, Francije in Prusije v svoj realistični slog vključila kolorit in fakturo sodobnih umetnikov.

1900-1918
Splošna želja po samobitnosti je slovenske umetnike spodbudila k iskanju narodnega umetniškega jezika. V času slovenske moderne so ga našli v idealiziranem kmečkem realizmu in v slovenski različici impresionizma.
V okviru na Dunaju ustanovljene skupine Vesna, ki ji pripadajo Maksim Gaspari, Gvidon Birolla in kipar Svetoslav Peruzzi, pa se je uveljavila popularna različica nacionalne motivike, ki se je oprla na neposredne zglede v ljudski tradiciji in ustvarjalnosti.
Razpravo o nacionalni umetnosti je preobrnila razstava umetniškega združenja Sava v Galerie Miethke na Dunaju 1904, ko je dunajska kritika v slikah slovenskih slikarjev prepoznala novo slikarsko pokrajino v imperiju. Vrsta pleneristično sugestivnih slik se je tako v javnosti utrdila kot galerija ikoničnih podob domovine. Obdobje impresionistično formuliranih krajin je trajalo do Groharjevega Sejalca, 1907, ki je programska podoba, v kateri zemlja in človek s pomočjo slikarske fakture dosežeta mitično istovetnost in se na sliki pojavi kozolec kot nacionalni atribut poljskega delavca.

Od 1918 dalje
Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete.
Z umetniškimi predstavniki iz tridesetih let, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.

Zoran Mušič
Zoran Mušič je prvi modernistični slovenski umetnik, ki se je uveljavil tudi na Zahodu. Kot slikarski, grafični in risarski mojster je večino svojega zrelega življenja preživel med Benetkami in Parizom. Slikal je predvsem krajine, tihožitja, portrete, dalmatinske osličke in konjičke, drevesa, vedute Benetk, dvojne portrete z ženo Ido in pretresljive starostne avtoportrete. Svetovno prepoznavnost je dosegel s ciklom Nismo poslednji, v katerem je prek svoje lastne izkušnje podoživel prizore iz koncentracijskega taborišča Dachau.

 

Informacije

Naslov:

Prešernova 24, 1000 Ljubljana

Telefon:

+386 1 24 15 418

E-pošta:

info@ng-slo.si

Odpiralni čas

Torek

10:00 - 18:00

Sreda

10:00 - 18:00

Četrtek

10:00 - 20:00

Petek

10:00 - 18:00

Sobota

10:00 - 18:00

Nedelja

10:00 - 18:00

Zaprto: ob ponedeljkih ter 1. januar, 1. maj, 1. november in 25. december

Vstopnina

Splošna

7 EUR

Znižana

3 EUR

Družine

10 EUR

Skupine

5 EUR

Šolske skupine

3 EUR

Brezposelni

Brezplačno

Upokojenci

3 EUR

Invalidi

Brezplačno