Pismo, ki ga je Franc Šega poslal domačim, piše jim, da ni nikoli pričakoval, da jih bodo tako ločili. Pravi, da so oni dobili novo domovino, on pa upa, da bo čez eno leto že v njej. Pravi, da se bodo tudi oni, Slovenci v Gradcu vrnili v Ljubljano. Sprašuje, če so vsi zdravi in če še kdo dobi špansko bolezen; tam da je že ponehala. Sprašuje, če čutijo novo državo. Predvideva, da jim gre bolje, kot njemu tu, na nemškem. Pravi, da najbrž doma o razmerah dosti zvejo iz Domoljuba in Bogoljuba, če ju imajo, drugače pa naj si ju naročijo, ker se splača. Pove tudi, da imajo v Gradcu volitve in se vse pripravlja na to: stari, mladi, moški, ženske, krščanski, klerikalci, liberalci… pravi, da je cela zmešnjava in da je sreča, da imamo doma take pametne katoliške može za poslance, ki mirno vodijo državo. V Gradcu pa samo vpijejo in če se pokaže duhovnik na cesti, jih gotovo par sliši. Veliko je še vojakov z rdečimi knofi in rozetami, ljudje še vedno stradajo, bolj kot med vojsko, ker so meje zaprte. Rad bi vedel za godove bratov in sester, da jim bo poslal podobice. Pravi, da je kišta, v kateri so mu poslali denar še vedno pri njemu, ker se je ne splača pošiljati nazaj v takih razmerah. Prosi, če mu lahko še kaj pošljejo, da bo zelo hvaležen. In če ne bi bilo vojske, ne bi nikoli nič prosil.