Eden najvidnejših sodobnih slovenskih umetnikov Oto Rimele izhaja iz modernističnega pojmovanja slike kot samostojne umetnine osvobojene vseh narativnih pomenov. Umetnik je slikarski medij v dveh desetletjih ustvarjanja skozi vedno bolj minimalističen pristop, radikalno izostril in poglobil. V razmisleku o sliki osrednji pomen ne pripada več barvi, temveč svetlobi (in senci kot njenemu protipolu). Dela Ota Rimeleta niso nevtralna in statična, porajajo se in ugašajo v odnosu do zunanjih dejavnikov. Pogosto so narejena za točno določen prostor s premišljenim součinkovanjem ambienta, arhitekturnih členov, svetlobe in v razmerju do drugih del. Njegove izjemne ambientalne postavitve so plod poglobljenih razmišljanj in filigransko natančne materialne izvedbe. Materialni nosilec Rimeletovih del je lesena konstrukcija čez katero je napeto platno. Težišče slike se je od slikarjevih začetkov v devetdesetih letih iz površine platna preneslo najprej na robove, nato pa na zadnjo stran konstrukcije oziroma objekta. Barva nastopa kot kromatičen odsev na steni. Sublimen odnos med materialnim nosilcem in avri podobnim duhovnim odsevom ponuja izhodišče za temeljna filozofska vprašanja kot tudi priložnost za intimno kontemplativno doživetje.