Barva je neizčrpna tema v slikarstvu Gustava Gnamuša. Zapisal se ji je že v 70-ih letih, ko je smelo stopil na področje abstraktnega kolorizma in ga gojil skozi celoten opus. Proučevanje Rothkovega dela in iskanje lastnih rešitev v okviru podobne problematike sta ga privedla do popolnega odklona od mimetičnega in obravnave barve kot avtonomnega medija. Raziskoval je žarenje barve, njeno presevanje skozi lazurne plasti in enakomerno intenziteto na monumentalnih nosilcih. To je sprva dosegal z uporabo barve v razpršilcu in na domala monokromnih platnih ustvaril vtis odsotnosti fizičnega dotika, v 80-ih pa je začel pogosteje posegati po čopiču in poteza je postala otipljivejša. Na sliki Brez naslova je barvna skala osredotočena na sivkaste tone v podslikavi in vijolične ter modre v vrhnjih plasteh, kar kljub kompoziciji − na prvi pogled ploskovito zasnovani − ustvarja vtis globine. Ta namreč vabi v tišino slike, ki daje slutiti brezmejne horizonte onkraj vidnega. Na formalni ravni se ploskev razpira s sproščenimi potezami čopiča, ki zapolnjujejo večino platna in spominjajo na prepletene strukture, znane iz Gnamuševih risb in skic. Spodnji kvadratni ploskvi delujeta kot točka postanka pred zdrsom pogleda v globino, ko rob izgine in slika postane meditativni prostor.