Jože Tisnikar je bil slikar samouk. S svojevrstnim likovnim izrazom je od nekdaj pritegnil umetnostnozgodovinsko stroko, ki ga je uvrstila ob bok največjim modernističnim ustvarjalcem druge polovice 20. stoletja na Slovenskem. Njegova dela nas namreč nagovarjajo s posebno hipnotično močjo, četudi se dotikajo težkih tem eksistencializma, kot so tesnoba, osamljenost, dialog med rojstvom in smrtjo. Vse to je odraz umetnikovega občutenja življenja, ki sta ga zaznamovali tragična izkušnja iz otroštva ter poznejše delovno okolje v prosekturi slovenjegraške bolnišnice. V bogatem štiridesetletnem opusu je s sočutnim prepletanjem risarske in slikarske likovne poteze ustvarjal fantazijske prizore, napolnjene s kompleksno osebnoizpovedno ikonografijo. Skrivnostni, iracionalni svet je gradil z naivno ploskovito perspektivo in fantazijskimi podobami ter z dosledno uporabo jajčne tempere. Slednja mu je omogočila kolorit, s katerim je učinkovito podčrtal tesnobno atmosfero naslikanih prizorov. Na človeka ali žival spominjajoče kreature so preobražene tako, da bolj kot fizično prisotnost oz. realistični prikaz v ospredje postavljajo njihovo duhovno substanco. Velikokrat se na delih pojavlja figura, ki v določenih potezah spominja na slikarja samega, kakor je tudi na tej sliki z naslovom Pri mrtvaškem odru.