Sliko zaznamuje poznobaročna portretna reprezentančnost. Kaže nam namreč podobo nekega neznanega klerika v interierju, z zelenim baržunom, knjižnimi policami ter drugimi znamenji njegove odličnosti. Napravljen v črno duhovniško oblačilo, se z desno roko, s katero drži na nogo spuščeno knjigo, naslanja na naslon bogato rezbarsko obdelanega 'baročnega' fotelja. Postavljen je v rahli tričetrtinski zasuk, pogled pa upira naravnost v gledalca. Poteze njegovega obraza razkrivajo čilega, krepkega, a tudi učenega moža, ki se zaveda svojega dostojanstva in duhovne moči. O tem priča na mizo položena bireta, ki jo manifestativno prijemlje z levico, za njo pa se kažejo še odprta knjiga z domala nerazpoznavnim ostankom besedila, lobanja kot znamenje minljivosti (Vanitas) in razpelo. Glede na likovne značilnosti bo najbrž za zdaj portret tega cerkvenega dostojanstvenika težko približati delu Jožefa Diglu, čeprav gre za sorodno stilno zaznamovanost. Z nekaj špekulativnosti bi po drugi strani lahko v blagem obrazu cerkvenega dostojanstvenika prepoznali kakšno konkretnejšo zgodovinsko osebnost. Tudi slikarski način v najbolj širokem smislu obravnave in v primerjavi s portreti nadžupnika Schrekingerja dopušča, da bi mojstra približali roki Janeza Andreja Straussa (1721–1773) iz časa ok. 1750 in delo pogojno istovetili z morebiti domnevnim portretom dekana Kastelica s Starega trga pri Slovenj Gradcu (Štefka Cobelj, Baročni slikarji Straussi, Maribor 1967). Na ogled v Likovni zbirki v Špitalu, Gornja Radgona.