Avgusta Šantel mlajša je izhajala iz družine, ki je bila tesno povezana z likovno in glasbeno umetnostjo. Mama Avgusta starejša – pranečakinja slikarja Jožefa Tominca in znana portretistka goriških elitnih krogov – je talent za slikarstvo uspešno prenesla na svoje otroke, saj so vsi bili umetniško aktivni. Sestra Henrika je bila priznana slikarka, brat Saša pa slikar, ilustrator, grafik in skladatelj. Avgusta mlajša se je preživljala kot učiteljica razrednega pouka in se tudi zaradi predanosti pedagoškemu poklicu na področju likovne umetnosti uveljavila nekoliko slabše od preostalih družinskih članov. Likovno šolanje je pričela v Gradcu in ga nadaljevala v Münchnu na zasebnih šolah, kjer se je naučila zlasti slikanja tihožitij, tradicionalno ženskega motiva, obiskovala pa je tudi tečaj slikanja akta. S krajinami in vedutami se je podrobneje seznanila na več počitniških tečajih münchenskih šol na Tirolskem in Bavarskem, saj je v tamkajšnjih ateljejih ravno v tistem obdobju začelo prevladovati načelo plenerizma, slikanja v naravi. Podobno kot brat Saša je Avgusta Šantel mlajša uspešno ustvarjala tudi v grafični tehniki, natančneje lesorezu. Motiv znamenja, nemega pričevalca prisotnosti krščanske vere, ki je pogost na slovenskem podeželju, se v njenem opusu pojavi večkrat. Ker gre za umetnico, ki je večino življenja preživela na obmejnem, narodnostno mešanem območju – najprej v Gorici, nato Mariboru –, lahko ne samo pri njej, ampak v delih vseh Šantlovih otrok zasledimo težnjo po t. i. narodni umetnosti z motivi, ki so jih umetniki posameznih narodnosti vzeli za svoje. Ta narodnobuditeljski značaj je bil pomemben vidik delovanja mariborskega umetnostnega kluba Grohar, katerega članici sta bili tudi sestri Šantel. (Peter Škrobar, v okviru projekta Klik do slik; Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.)