Henrieta (Henrika) Šantel velja za eno izmed prvih slovenskih poklicnih slikark. Za časa svojega življenja je bila že dovolj znana, da ji je izključno likovna dejavnost omogočala preživetje, sočasni kritiki pa so jo imenovali za najboljšo slikarko v našem prostoru po Ivani Kobilci. Ker je ženskam bil vpis v likovne akademije dovoljen šele po letu 1920, je obiskovala zasebne damske akademije v Münchnu in krajši čas tudi na Dunaju. Tam je spoznala drugačne poglede na umetnost, se odmaknila od romantičnega realizma in osvojila svobodnejši izraz. Najbolj se je uveljavila s portreti, figuralnim slikarstvom s pridihom folklorizma in z akvareli z različno motiviko. Posebno omembo si zaslužijo tudi njeni avtoportreti, saj pri nobeni slovenski umetnici ni zaslediti tolikšnega avtoportretnega opusa, kot pri njej. Portret matere Avguste Šantel starejše (1874–1940) prikazuje osebo, ki je Henrieti in ostalim otrokom v družini – Avgusti mlajši, Saši in Danici, ki je umrla v mladosti – že zgodaj v otroštvu predstavila umetnost in tako poskrbela za nadaljevanje družinske tradicije. Kot marsikatera ženska tistega časa svojega slikarskega talenta ni mogla razviti skladno s svojimi potenciali, saj je morala skrb za družino in dom postaviti pred tovrstne »prostočasne dejavnosti«. Zanimivo je tudi, da je sprva nasprotovala hčerinemu učenju slikanja akta, a nato popustila, ko je izvedela, da so modeli delno zakriti. Henrieta Šantel je bila namreč ena redkih umetnic, ki se je ukvarjala tudi s tem motivom. Takšna praksa je bila tedaj skorajda nepredstavljiva, saj so bile ženskam študije akta po živem modelu načeloma prepovedane. (Peter Škrobar, v okviru projekta Kllik do slik; Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.)