Jan Oeltjen, nemški slikar, ki je skoraj štirideset let bival v Sloveniji, se je s portreti in avtoportreti ukvarjal vse življenje. Preko njih lahko spremljamo njegov celoten slikarski razvoj, od akademizma, preko ekspresionizma, do nove stvarnosti. Prvo pomembno serijo je Oeltjen ustvaril med in po prvi svetovni vojni. Drugi vrhunec v avtoportretih pa je dosegel v zrelejši dobi, kakšnih 45 let kasneje, ko se je v zadnjih letih svojega življenja ponovno vrnil k slikanju lastne podobe in razlivanju svoje stiske ter samote na platno. V življenju Jana Oeltjena je druga svetovna vojna predstavljala tragično prelomnico – vzela mu je ženo Elso Oeltjen Kasimir, pa tudi dom in atelje v Halozah, kamor se je par preselil leta 1931. Sam se je moral znajti v novem prostoru, kjer so ga vsi dojemali kot tujca. Zapustil je eno domovino, nova pa ga nikoli ni v celoti sprejela. V času, ko se je umetnik soočal z minljivostjo, z izgubo bližnjega, s samoto in z negotovostjo v svoje delo, je ustvaril Avtoportret – upodobitev starca, ki mu je življenje pustilo zgolj spomine. Njegov prodoren, frontalni pogled je poln dvoma, obupa ter bolečine, občutek stiske in nelagodja pa je potenciran z uporabo močnih barvnih kontrastov. K pretresljivosti pripomore tudi krčevita gesta k prsim stisnjenih pesti, ki so po zgledu Oskarja Kokoschke močno poudarjene in po izraznosti pomembne enako, kot obraz. (Urška Gačnik v projektu Klik do slik; Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.)