Mladi Bogdan Čobal je sredi 70-ih let, v času ko je Maribor doživljal največjo mestno širitev in naglo urbanizacijo, umetniški svet pa enega največjih dvomov o pomenu slike, s pričujočim delom poskusil ponuditi odgovor na konfliktno situacijo sodobnosti. Koncept poudarjanja razlike, ki izhaja tako iz dediščine strukturalizma kot slikarjeve sposobnosti čutenja razdora v nekem okolju, je zaznamoval celotno Čobalovo ustvarjanje. Pričujoče delo analizira dualnost pokrajine in prostorov ter ponuja več kontrastov, na primer med spontanim organskim in strukturiranim geometrijskim oz. konkretnostjo pokrajine in miselno likovno konstrukcijo. Monokromni mehkobni zeleni pokrajini, zajeti v ostrorobnih kubusnih prostorih, Čobal kot tretji možni koncept prostora doda še koordinatni sistem pokrajine. S tem elementom, tako kot s presojnimi paravani, podkrepi občutek distance kot tudi pomen pogleda od zunaj. Z distanco se vloga opazovalca iz uživanja umetnosti premakne v polje refleksije − analitično ter kritično branje likovnega kot tudi družbenega −, kar je Čobalov temeljni odgovor o pomenu slike. Delo je spodbudilo nastanek obsežne grafične serije v tehniki alugrafije, ki ob slikarskem premisleku ponuja tudi ekološke vsebine.