Slikarski opus Slavka Koresa, enega izmed prvih slušateljev leta 1945 ustanovljene Akademije upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, se deli na realizem krajin, tihožitij, cerkvenih interierjev in nekoliko ironiziranih portretov ter na dela, blizu magičnemu realizmu. Slika Dialog sodi med bolj kakovostna dela te usmeritve, ki jih je Kores naslikal v 60-ih letih. To je bil čas, ko je večina mariborskih likovnikov iskala način, kako prerasti omejujoče zahteve realizma. Slikar, ki ni želel opustiti močne narativnosti svojega dela, se je pričel zgledovati po domačih (Spacal, Šušterič) in tujih, predvsem italijanskih simbolistih. Zasnoval je osebno različico likovne simbolike, zgrajene s sredstvi prostorskega, barvnega in svetlobnega oblikovanja. Sinteza značilnosti nadrealizma in metafizične šole je omogočila Koresov svet arhitektonsko perspektivičnih prostorov, naseljenih z dvoličnimi človeškimi postavami in enigmatičnimi predmeti, nosilci sporočila o izgubljenosti v času in prostoru.