Lajči Pandur, rojen v dvojezični Lendavi, je od mladosti doživljal kulturno mešano okolje kot nekaj povsem sprejemljivega in nekonfliktnega. Gimnazija v Zalaegerszegu, študij in skoraj desetletno življenje v Zagrebu, ki mu je sledilo izpopolnjevanje v Budimpešti, ga je oblikovalo v odprtega, za različne vplive dojemljivega, a vendarle samosvojega ustvarjalca. Očaranost nad prvinskostjo panonske pokrajine in ljudi ter srečanje z umetnostjo madžarskih učiteljev sta ga usmerila na pota, povsem nepoznana tedanji slovenski likovni sceni. Andrej Ujčič je opozoril na specifiko Pandurjevega slikarstva: »Ob njegovem slikarstvu se prvikrat umetnostno polno in v prepričljivi podobi srečujemo s panonskim umetniškim hotenjem.«
V 60-ih letih 20. stoletja se je slikar intenzivno posvečal prekmurski motiviki. To je tudi obdobje, ko figura v skupini ali posamezno zaživi na Pandurjevih platnih z neobvladljivo prezenco življenja samega. Kmečka rapsodija je dramatična kompozicija, kjer se preplet človeških in živalskih teles zliva s slikovitim ozadjem. Pokrajina je prepoznavna le po lokalni barvni tipiki in visokem horizontu, realistični prostorski označevalci so izpuščeni. Pandurjevo žanrsko slikarstvo žarči pristnost umetnikovega razumevanja in čutenja življenjskega utripa panonskega prostora.