Lendavčan Lajči Pandur je izhajal iz znane umetniške družine, ki je na področju kulture dejavna še danes. Njegov umetnostni razvoj so pomembno zaznamovala leta študija na Akademijah v Zagrebu in Budimpešti. Nanj sta opazno vplivala hrvaška profesorja Ljubo Babić in Vladimir Becić, prvi s krajinami, drugi zlasti s figurami, madžarski profesorji pa so ga seznanili s post-nagybánskim gibanjem, ki je temeljilo na upodabljanju podeželskih, ruralnih tem, katerim v Pandurjevem slikarstvu pripada posebno mesto. Med študijem je ustvarjal tudi risbe, grafike in akvarele, kasneje pa se je osredotočil predvsem na oljno slikarstvo po katerem je najbolj znan, ter na ilustriranje knjižnih del prekmurskih avtorjev. Zaradi svojstvenega likovnega izraza v Pandurjevem opusu najbolj izstopajo dela z motivi iz rodnega Prekmurja, ki obsegajo upodobitve tamkajšnje krajine, kmečkih opravil, podeželskega življenja, prekmurskih Romov in ostalega prebivalstva, ter bikov. Njegovo osrednje izrazno sredstvo vselej ostala barva, ki jo je v debelih nanosih na platno nanašal z lopatko, v izboru odtenkov pa se je običajno omejil na zemeljski kolorit. V svojem opusu je vselej našel prostor za upodobitve žensk. Bil je dober portretist tako meščanskih dam, kot tudi prekmurskih deklet in žena, pogosto je slikal podobe cigank v tradicionalni noši ter ženske akte. Baletka sodi v manj znani del njegovega opusa, v sklop, v katerem se je oddaljeval od ruralne motivike in kazal zlasti svoje metjejske, med šolanjem pridobljene veščine. S svojo interpretacijo Degasu ljubega motiva je z nežnimi toni in mehkimi potezami ustvaril intimno podobo plesalke, zatopljene v trenutek in v svoje misli. (Nike Duh, v okviru projekta Klik do slik; Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.)