Zdenka Žido zastopa smer sodobne umetnosti, ki izhaja iz nasledstva visokega modernizma. Slikarka ohranja klasično formo slike, vendar je fizična podlaga platna le opna za izjemno subtilno, abstraktno slikarsko vizijo. Njena dela nastajajo v dolgotrajnem procesu v katerem slikarka eno za drugo nalaga tudi do trideset plasti lazurne akrilne barve. Slikarstvo Zdenke Žido se večinoma omejuje na obledele monokromne odtenke, ki prepuščajo presevanje spodnjih plasti barve in beline platna. Slika ustvarja vtis presevajoče svetlobe, ki se širi iz jedra in žarči skozi neenakomerne zračne gmote, ki lebdijo v bolj ali manj razredčenih koprenah. Slike Zdenke Žido so izrazito zračne in ves čas na robu snovnega. Platno pred gledalcem je le izsek neskončno velikega zaslona na katerem se tiho in počasi odvija brezčasna projekcija. Svetloba hkrati preseva in napolnjuje, ustvarja občutek lebdenja in neke prisotnosti, ki ni fizična. Dvoboj je pogost naslov v delih Zdenke Žido, naključno povzet po knjigi A.P. Čehova. Naslov povzema prisoten dualizem, ki pa se v slikarkinih delih spreminja. Dvojnost v delih okrog 1989 se iz polov, ki si stojita nasproti, v naslednjem desetletju prevesi v pola, ki se približujeta, stikata in prekrivata.