Na vznožju s travo in cveticami poraslega brega sedi v drevesni senci zasanjana mladenka. Z levo, čez krilo podajajočo se roko, drži pleteno košarico, z desnico pa trga marjetico. Od srede spodaj vodi v desno dvoje kamnitih, že z osatom in travo obraslih stopnic k pravokotnemu, pokončno postavljenemu kamnitemu bloku, očitno preostanku nekega starodavnega monumenta. Od tal ga je že zarasel bršljan, ki ovija deblo mogočno razraslega drevesa. Dekle napravljeno v temno, z gumbi zapeto jopo in dolgo, do nog segajoče krilo, je v pasu prepasano z belim dolgim predpasnikom. Partije draperije so občuteno senčene. Poteze lepega mladenkinega obraza poudarja čudovita mehkoba, ki jih je avtor še stopnjeval v kontrastu s temnimi, v prečo deljenimi lasmi, ki jim posrečeno pristaja tudi čipkana naglavnica. Obenem je Eberl posrečeno s kredo dopolnil praznino za mladenko ter tako ponazoril svetlobo v ozadju. Spretno uporabi kredo tudi pri draperiji in stopnicah. V risbi, zlasti v obrazu, se kaže vpliv lepotnega ideala, ki so ga v likovno umetnost pred njim vnovič obudili nazarenci, na Eberla pa je najbrž posebej vplival njegov domnevni profesor na dunajski Akademiji Joseph Fürich. Risba kaže posrečeno združitev klasisističnih elementov, cepljenih na sentiment nazarencev, v celostnem vzdušju pa se razkriva tipično romantično razpoloženje.