V Knežjem dvoru v Celju je svoj dom dobila stalna postavitev razstave o Grofih Celjskih.

Grofje Celjski so bili v fokusu muzeja od njegovih začetkov; muzej je skrbno zbiral redke materialne ostaline, ki so jih izkopali arheologi na Starem gradu ali drugih lokacijah. Leta 1956 so prešle v varovanje muzeja še lobanje, nad katerimi so bdeli v minoritski cerkvi v Celju, nekdanji grobnici grof Celjskih. Leta 1999 odprta pregledna razstava z naslovom Grofje Celjski je bila zaradi pomanjkanja prostora nekaj let v depoju. Novo prizorišče stalne postavitve o grofih Celjskih je v Knežjem dvoru.

Kratka zgodovina grofov Celjskih

Začetki Celjskih  grofov segajo v čas svobodnih gospodov Žovneških z družinskim sedežem na  gradu Žovnek v Spodnji Savinjski dolini. Le ti so si do leta 1333  pridobili  po Vovbržanih podedovano posest v Savinjski dolini s sedežem v Celju. S  kopičenjem posesti v last ali fevd ter spretnim dinastičnim  povezovanjem so Žovneški okrepili svoj ugled do te mere, da jih je leta  1341 cesar Ludvik Bavarski povzdignil v grofe Celjske, kasneje, leta  1372, pa še Karel IV. Luksemburški. Temelj njihove moči so bila obsežna  posestva na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem.

Največji vzpon je  doživela celjska hiša v času, ko jo je vodil Herman II.; v želji po  osamosvojitvi izpod nadoblasti Habsburžanov se je od leta 1396 dalje  tesno povezoval z ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim, kasnejšim  nemškim in češkim kraljem ter rimsko nemškim cesarjem. Celjski so si pod  novim zaveznikom pridobili obsežna posestva in naslove na območju  današnje Hrvaške. Herman II. je postal slavonski, hrvaški in dalmatinski  ban, gubernator zagrebške škofije s pravico imenovanja vikarjev, poleg  tega pa še ožji član Sveta Sigismunda Luksemburškega. Celjska hiša se je  na višku slave sorodstveno vezala z ogrsko (Barbara Celjska), poljsko  (Ana Celjska), srbsko (Ulrik II.) in bavarsko (Herman III.) vladarsko  hišo.

Cilj za katerega je  predano delal Herman II. Celjski polnih pet desetletij je bil dosežen,  ko je Sigismund Luksemburški Friderika II. Celjskega in Ulrika II.  Celjskega leta 1436 v Pragi povišal v državna kneza, njuni celjsko in  sternberško-ortenburško gospostvi pa v samostojno celjsko kneževino,  kjer je Celjskim pripadla poleg pravice kovanja lastnega denarja tudi  pravica do ograjnega sodišča. Celjski so bili v tem trenutku v  enakopravnem položaju s Habsburžani. Povišanju je sledila fajda, saj so  bili Celjski resna grožnja habsburškim interesom v notranje avstrijskih  deželah. Mirovni sporazum sklenjen leta 1443 med Celjskimi in  Habsburžani, je Celjskim ohranil naziv knezov, odvzete pa so jim bile  knežje pravice, kar je pomenilo konec komaj začetega formiranja  samostojne celjske dežele. Najpomembnejši akt poravnave je bila pogodba o  obojestranskem dedovanju, ki je kasneje Habsburžanom prinesla vsa  celjska posestva v okviru rimsko nemškega cesarstva. 

Celjski so odslej  svoje politične ambicije usmerjali na Ogrsko, kjer si je Ulriku II. leta  1456 uspelo priboriti naslov kraljevega namestnika ogrskega kralja  Ladislava Posthumusa. Visoki naslov, za katerega se je potegoval tudi  ogrski plemič Ladislav Hunyadi, pa je hkrati prinesel smrtno obsodbo  zadnjemu moškemu potomcu celjske hiše. Še istega leta so v Beogradu  Hunyadijevci umorili Ulrika II. Celjskega.

Celjski so bili  poslednja pomembna srednjeveška dinastija, ki se je s slovenskih tal  povzpela v kroge evropskega visokega plemstva. Njihov knežji dvor v  Celju je bil poleg Trsta edini kraj na Slovenskem, kamor so segali  evropski kulturni in umetnostni tokovi.

V dobrem stoletju se  je ime Celjskih trdno zasidralo v političnem dogajanju srednjeevropskega  prostora. Hkrati so Celjski dali tudi pečat številnim kulturnim  stvaritvam svojega časa. Celjski so bili ustanovitelji samostanov in so  sloveli kot donatorji različnim cerkvam, dejavni pa so bili tudi pri  zidanju in preurejanju gradov, ki so jih na vrhuncu svoje moči  posedovali prek sto. Številni arhitekturni spomeniki poznega srednjega  veka na naših tleh ali celo zunaj današnjih slovenskih meja so povezani z  njihovim imenom.

Grofje Celjski so se  ohranili v zgodovinskem spominu Slovencev do danes. Dramatične  življenjske zgodbe posamičnih članov celjske hiše so s pomočjo ljudskega  slovstva, različnih literarnih zvrsti ter s prispevki posameznikov s  področja ljubiteljskega in znanstvenega zgodovinopisja preživele pol  tisočletja, s čimer se ne more pohvaliti nobena druga plemiška družina v  našem prostoru. Tekom stoletij se je med ljudstvom zasidrala predstava o  bajno bogati in brezkompromisni družini, ki si za dosego svojih ciljev  ni pomišljala poseči po najskrajnejših sredstvih; v 19. stoletju pa se  je oblikoval tudi zgodovinski mit o Celjskih kot prvih nosilcih  slovenske državnosti.

Razstava je na ogled v 1. in 2. nadstropju Knežjega dvora v odpiralnem času muzeja.