JULIJA BRAJNIK VOLČIČ: UGRIZ JE TUDI DOTIK |

Ex-tempore Piran 2025: Nagrada mladi |

Galerija Herman Pečarič Piran, 28. 8. – 8. 11. 2026,
Otvoritev: petek, 28. 8. 2026, ob 19:00 |

Kustosinja: Ana Papež.

Mednarodna strokovna žirija Ex-tempora Piran 2025, v sestavi Stephanie Peršić (Hrvaška), Renza Grigolona (Italija) in Jadranke Plut (Slovenija), je lani podelila odkupno nagrado za najboljše delo avtorja, starega do 35 let, Juliji Brajnik Volčič (Slovenija) za sliko z naslovom Nemočna. Nagrada je v obliki samostojne razstave v piranski Galeriji Herman Pečarič, kot uvod v Ex-tempore Piran 2026, in jo podeljujejo Obalne galerije Piran.

Žirija je za nagrajeno delo podala obrazložitev:

V času, v katerem živimo, nimamo več jasnih smeri, prihaja do nasprotij, kjer se stvari, ki so bile nekoč varne, danes postavljajo pod vprašaj. Simbol tega strahu in negotovosti je upodobljen v ospredju z dvema psoma, privezanima na javno razsvetljavo, ki prežita na gledalca. S tem je gledalec postavljen v vlogo morebitnega plena. Utesnjenost in nemoč sta jasno prikazana tudi skozi nasprotje dogajanja v ozadju, ki prikazuje vsakdanjo rutino, ter prvinsko nevarnost, ki tiho preži na nas.

Tudi v nadaljnjem likovnem ustvarjanju Julije Brajnik Volčič se gledalec srečuje z občutki strahu, nemoči, jeze in notranje napetosti, ki predstavljajo osrednje vsebinsko izhodišče njenega opusa. Njena slikarska praksa izhaja iz intimnega raziskovanja lastnega doživljanja, pri čemer se osredotoča na tematizacijo telesa kot nosilca spomina, bolečine in ranljivosti. Telo v njenih delih ni zgolj fizična podoba, temveč prostor, v katerega se zapisujejo travmatične izkušnje, potlačena čustva in osebna zgodovina.

V njenih slikah prevladujejo avtobiografski elementi, ki jih umetnica ne predstavlja neposredno, temveč jih prevaja v simbolni likovni jezik. Posamezna dela delujejo kot vizualne pripovedi, skozi katere razkriva tiste plasti človeške izkušnje, ki pogosto ostajajo neizrečene ali skrite pred pogledom drugih. Motivi psov, konjev, ženskih aktov ter motornih vozil tako ne nastopajo zgolj kot prepoznavni figurativni elementi, temveč kot nosilci psiholoških pomenov. Čeprav so pes, konj ali motor tradicionalno povezani z močjo, svobodo, vitalnostjo in nadzorom, v slikah Julije Brajnik Volčič pridobijo povsem drugačno simbolno razsežnost. Postanejo metafore dekliške jeze, strahu, samosabotaže, občutkov ujetosti in nemoči. Prav ta razkorak med pričakovanim simbolnim pomenom motiva in njegovim dejanskim čustvenim nabojem ustvarja izrazito napetost, ki zaznamuje celoten opus.

Motiv privezanih žensk predstavlja avtoričino doživljanje nemoči, frustracije in čustvene bolečine. Ne gre zgolj za osebno izkušnjo, temveč odraža tudi širši položaj številnih žensk, ki so zaradi čustvenih, finančnih ali nasilnih okoliščin ujete v odnose in situacije, iz katerih ne vidijo izhoda.

Motiv hkrati opozarja na posledice travm in dolgotrajne izpostavljenosti nasilju ali manipulaciji, ki lahko vodijo v slabo samopodobo, samosabotažo ter utrjevanje negativnih prepričanj o sebi. Privezane ženske so tako simbol notranjega doživljanja, obenem pa nakazujejo, da vzrok travm in stiske vedno izhaja iz zunanjih okoliščin – ženska se namreč ne more privezati sama.

Na slikah se pogosto pojavljajo telesne deformacije, poškodbe, brazgotine in druge navidezne »nepravilnosti«, ki dodatno poudarjajo fizično in psihološko dimenzijo bolečine. Gre za izrazito intenzivne, skoraj agresivne podobe, ki pa jih umetnica uravnoteži z izjemno subtilnim slikarskim pristopom. Miren kolorit, mehki prehodi med barvnimi ploskvami, umirjene poteze čopiča ter prefinjena uporaba tonov kože ustvarjajo presenetljiv kontrast med vsebino in njeno likovno predstavitvijo. Prav ta kontrast daje njenim delom posebno moč – nasilni motivi niso prikazani ekspresivno ali brutalno, temveč skoraj tiho in zadržano.

Barva kože ima v njenem slikarstvu pomembno simbolno funkcijo. Z njo umetnica povezuje različne motive v skupno telesno izkušnjo ter jih približuje človeškemu telesu kot prostoru spomina. Telo postane arhiv izkušenj, v katerem ostajajo zapisane tako fizične kot psihične sledi preteklosti. Kolorit je večinoma nevtralen, umirjen in brez izrazite barvne nasičenosti, kar omogoča, da gledalec svojo pozornost usmeri predvsem na psihološko vsebino podob. S tem avtorica svoje motive tudi določeno mero estetizira, saj želi gledalca obdržati pri opazovanju likovnega dela, kljub temu, da to zaradi svoje neposrednosti lahko vzbuja odpor ali nelagodje.

Ti delujejo kot momentarni pojavi spominov, ki jih možgani prikličejo ob nepričakovanih trenutkih. S tem ustvarjam dodatno neprijetnost pri opazovanju del.

Pomemben element njenega likovnega izražanja so tudi »nepravilni« formati, kompozicije in fragmentacije. Elementi ne sledijo klasičnim kompozicijskim pravilom, uravnoteženi perspektivi ali harmonični prostorski logiki. Namesto tega delujejo kot razdrobljeni utrinki spomina – ko se potlačeni spomin pojavi nenadoma, nepovezano in brez jasnega časovnega zaporedja. To gledalca postavlja v položaj, kjer mora sam sestavljati pomen posameznih podob, pri čemer se neprestano sooča z občutkom negotovosti, nelagodja in psihične napetosti.

Celoten opus Julije Brajnik Volčič tako temelji na subtilnem ravnovesju med lepoto in nasiljem, med estetizacijo in brutalnostjo, med intimno izpovedjo in univerzalno človeško izkušnjo. Njene slike ne ponujajo enoznačnih odgovorov, temveč odpirajo prostor za razmislek o telesu kot nosilcu spomina, o travmi, identiteti in mehanizmih, s katerimi posameznik predeluje bolečino.

Ana Papež

Julija Brajnik Volčič, rojena leta 2002 v Kranju, je s svojo slikarsko prakso začela ob vpisu na dodiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Letos je zaključila 3. letnik in vzpostavila svoje slikarsko izražanje, ki izhaja iz notranjega doživljanja in podoživljanja spominov, travm, čustev in dogodkov.

Do sedaj je razstavljala v mnogih vidnejših galerijskih prostorih kot so Galerija Bažato, Galerija Škuc, Ex-Arte in Mestna Hiša Ljubljana. Je tudi soustanoviteljica kolektiva CHICANDEUROPEAN, ki so ga s sošolci ustvarili v 2. letniku akademije.