Prijazno vabljeni na odprtje razstave v četrtek, 8. februarja, ob 19. uri v Likovni salon.

»Gotovost je lahko trenutna, dvom zahteva trajanje, pomen se rodi iz obeh.«
(John Berger, Razumeti fotografijo, 2018)

Jaka Babnik v svojem novem ciklu nadaljuje koncept aktivnega opazovanja in dokumentiranja javnega prostora – tokrat s fotografijo in z videom beleži prizore reklamnih oglasov na mestnem in tovorniškem prometu ter tiha obrobja mest, ki jih okupirajo te iste podobe. Serija z vso resnostjo dokumentira, hkrati pa humorno komentira, vizualno onesnaževanje v vsakdanji realnosti, ki je na vsakem koraku prepredena z reklamami in hitrimi modeli komuniciranja potrošniške družbe.

Njegove fotografske podobe, nasprotno od naslova serije in funkcije fotografiranih objektov, statično, in zato toliko še bolj povedno, kažejo na hotene ali spodletele trende reklamiranja. V poplavi vizualnih sporočil v naši fizični okolici in na spletu se zdi, da ni nikakršnega filtra, ki bi določil njihovo kvaliteto in kvantiteto. Podobe so vseprisotne in prav zaradi tega večkrat razvrednotene. Babnikova serija ne zaobjame le ideje o hiperprodukciji vizualnih sporočil – fotografije fotografij in sloganov blagovnih znamk govorijo tudi o neomejeni in nevestni rabi fotografije za vsako ceno in povsod, ne glede na pomenske anomalije in neprimernost njihove komercialne uporabe. Tako prepoznavne blagovne znamke kot reklame manj poznanih podjetij uporabljajo zadovoljne, privlačne in na videz srečne modele, neozirajoč se na dvomljivost njihove vloge ali eksplicitnost fotografiranih objektov. Ženske, prikazane skozi najbolj pogoste stereotipe, zvezdnik ali kos mesa, vsi postanejo sredstvo za doseganje enakega cilja: pritegniti pogled in ustvariti komunikacijski kod ustvarjanja želje, ki v končni fazi izzove še tako ozaveščenega potrošnika.

Kot oster opazovalec, fotograf ujame naključja in paradokse, ki v določenem okolju potrjujejo izpraznjenost ali celo osamljenost predstavljenih podob. Njihovo umeščanje v neugledne dele mesta izzove ironične poglede na pomene videnega, zato fotograf napolni fotografirane kadre z novimi sporočili. Luka Dončič kuka iz smeti, Poli salama se pelje po cesti, blondinke kukajo izza dreves, napis Fast food se morda spremeni v Fast foo(l) … Ob soočenju z množico tovrstnih, na prvi pogled povsem banalnih prizorov, avtor na razstavi v novem kontekstu kljub humorni noti ustvarja nelagodje, ki ga podkrepi s tiskom fotografij na material za množično uporabo. Na eni strani se s tovrstno prostorsko postavitvijo poskuša izogniti muzejskemu poveličevanju podob, na drugi strani pa z njo podčrta problem vizualnega nasilja.

Posnetki iz mestnih središč in avtocest v zbranih videih obrnejo dinamiko razstave. V njih je kamera po večini statična, podobe pa (dobesedno) potujejo. Hipnost sporočil kaže še na eno lastnost sodobne družbe, ko senzacija niti ni vedno nujno opazna – zgodi se in hitro mine. Fotograf dokumentira živost mesta, ki ga prežemajo bolj ali manj očitna vizualna sporočila, vendar jih v aktivnem ritmu vsakdanjika niti ne opazimo.

Gibljive slike skušajo ustvarjati napetost med estetskim in formalističnim doživljanjem medija fotografije ter kritičnim sporočilom, ki rojeva nov kulturni pomen. Ko John Berger govori o dvoumnosti in iztrganosti fotografije iz neke kontinuitete, fotografovo izbiro dogodka opiše kot nov kulturni konstrukt. Ta konstrukt nastane z njegovim branjem dogodka, kot ga ima pred očmi. »Enako je tudi fotografska podoba dogodka v obliki fotografije del kulturnega konstrukta. Pripada specifični družbeni situaciji, življenju fotografa, nekemu argumentu, eksperimentu, načinu razlaganja sveta, knjigi, časopisu, razstavi.«[1] Babnikova fotografska podoba s premeščanjem pomenov videnega pripada ideji hiperprodukcije in razvrednotenja podob, ki smeti naše vidno polje ter moti ostrino našega miselnega toka v sodobni družbi, ki postaja odporna na množico hipnih in vsebinsko osiromašenih vizualnih dražljajev.

Jaka Babnik (1979) je diplomiral iz sociologije ter zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1996 deluje kot samostojni umetnik, fotograf, urednik, snemalec in filmar, ki je posnel zavidljivo število fotografskih serij in filmov o prvih generacijah slovenske skejterske scene. Kot snemalec in režiser je leta 2006 posnel glasbeni dokumentarni film Listen to Srečna mladina, za katerega je prejel nagrado na 10. Festivalu slovenskega neodvisnega filma. Med leti 1998 in 2006 je bil urednik fotografije pri slovensko-hrvaški reviji Pendrek, prav tako je soustanovitelj in solastnik založbe Rostfrei, ki deluje od leta 2012. Uveljavil se je s projekti kot so Art of Asphalt (skupaj s Sergejom Vutučom), s fotografskimi serijami We Are Dogs, Jebodrom, Holy Land, Why so Serious, Pigmalion, Časovna izravnava in Vaje v slogu, ki jih je samostojno predstavil v vidnejših slovenskih in mednarodnih galerijah ter sodeloval na mnogih skupinskih razstavah sodobne umetnosti. Živi in deluje v Ljubljani.

Zavod Celeia Celje – Center sodobnih umetnosti
Kustosinja: Maja Antončič
Besedilo: Maja Antončič
Podpora: Mestna občina Celje

Javna vodstva:
27. 2., 17.00
22. 3., 17.00
12. 4., 18.00

Pogovor ob razstavi:
4. 4., 18.00

__

[1] John Berger, Razumeti fotografijo (Understanding a photograph, 2013), Društvo za širjenje filmske kulture KINO! in Membrana, 2018, str. 73