Najlepše vabljeni na odprtje razstave V hudičevi luknji umetnice Keiko Miyazaki v petek, 2. februarja, ob 19. uri v Galerijo sodobne umetnosti.

Keiko Miyazaki se je v svoji dosedanji samostojni umetniški praksi (skupaj z umetniki Andrejo Džakušič, Simonom Macuhom in Ivo Tratnik deluje tudi v kolektivih IvAnKe, AnKo, Dr. Xenia) osredotočala zlasti na intimni svet spominov, želja in skrivnosti, da bi z njimi osvetljevala pravila, predsodke in tabuje zahodnega sveta. S tokratno večmedijsko razstavo, ki je njena prva večja samostojna predstavitev in jo sestavljajo štirje novi, posebej za to razstavo pripravljeni projekti, skozi risbo, animacijo, fotografijo, instalacijo in video z nanašanjem na intimno in osebno sicer nadaljuje, a v kontekstu realnosti, ki jo krojijo interesi sodobnega kapitalizma. Razstava V Hudičevi luknji je predvsem zrcalo sveta, v katerem živimo. Govori o vse večji intenzivnosti dela na račun osebnega življenja, krepitvi kulta mladosti in spreminjanju staranja in starajočega se telesa v potrošniško kategorijo ter o vzponu ideologije starizma, ki z odklonilnim in diskriminatornim odnosom do starejših pravzaprav krepko posega v dostojanstvo vsakega izmed nas, saj se bomo s pozno starostjo slej kot prej večinoma srečali prav vsi.

Miyazaki razstavo začne z instalacijo Ljubezen ne plačuje najemnine, v kateri z izhajanjem iz travmatične pozicije ljubezni, ki v zahtevah sodobne družbe razpolaga s skopo odmerjenim časom, tematizira realnost neizprosnega kolesja sodobnega kapitalizma. Sestavljajo jo štiri animacije, 3D tiskane figurice in fotografska povečava. V eni od animacij sta v središču vrtljivo kolo (oko ujame izrisane položnice, ki ga sestavljajo) in par, ki je ujet v ponavljajoč se vrtinec kolesa, nekakšen perpetuum mobile, ki ga vzdržuje njuna energija. V drugi je isti par, ki z vso močjo, kar je premore, potiska kolo v obliki stiskalnice, mu daje ves svoj čas, da bi iztisnil nič. V vseh štirih animacijah se zgolj v nekaj podobah izrisuje zgovorna realnost obstoječega sveta: ujetost v zahtevo nenehne gospodarske rasti ter stalne produktivnosti (in potrošništva), ki jemlje energijo in čas ter prinaša predvsem izčrpanost, medtem ko se dobiček steka drugam. Miyazaki v nadaljevanju instalacije poudari podaljševanje časa, namenjenega delu, in krčenje prostega časa z miniaturnima figuricama para v različnih položajih, ki (prepogosto neuspešno) iščeta idealno prepletenost teles, da bi bližina s pomembnim drugim trajala čim dlje, ter s fotografsko povečavo para, ki obvladuje prostor in skupaj z napisom “ljubezen ne plačuje najemnine” priteguje pogled. S fotografijo in figuricami para umetnica izpostavi razpoko med realnim in željo, ki se vzpostavlja bolj kot iluzija, ki jo je težko doseči, s celotno instalacijo pa poudarja v ironično grenkobo ovito misel: kapitalizmu dajemo vse, svoja življenja, telo, dušo, ljubezen in čas. S podobami ujetosti v kolesje kapitalizma delo napeljuje tudi k razmisleku o široko prisotnem prepričanju, da si je drugačno politično in ekonomsko ureditev, kot je ta, v kateri živimo, težko zamisliti. Zdi se, da je Fisherjeva trditev iz leta 2009 (v knjigi Kapitalistični realizem), da se ljudem odsotnost alternative ne zdi več problematična, ker se je kapitalizem usidral do te mere, da je koloniziral sanjski del misli prebivalstva, kljub pojavu novih ekonomskih oblik in družbenih gibanj v sodobnosti še vedno ali celo bolj aktualna.

Naslednje delo, video projekcija Qudragenarian, ki s svojo velikostjo zaobjema celotno steno prostora, v katerega je umeščena, prikazuje do podrobnosti približan ženski obraz v upočasnjenem posnetku. Koža in mišice, ki so izgubile popolno mladostno čvrstost, tvorijo s počasnim premikanjem z ene strani na drugo nenavadne, včasih do grotesknosti pretirane oblike. S tatujem v obliki potrošniške kode, ki je vtisnjen na obraz, delo govori o sodobnosti, ki je težavno soočanje s staranjem, zlasti žensk, sicer prisotnim vseskozi, tudi v preteklosti, v enih kulturah bolj in drugih manj, z imperativom mladosti in mladega telesa, intenziviranjem želje po ohranjanju mladosti, medijskimi reprezentacijami in agresivnim oglaševanjem poblagovila in prignala do skrajnosti. Staranje, ki se v zavest sodobnega človeka vpisuje kot grožnja, umetnica tematizira tudi v delu Neizogibno, ki ga z izmenjavanjem svetlobe in teme sestavljata dve različni vizualni situaciji. Podobe teles, med njimi se izrisujejo povešene prsi, ohlapen trebuh in stegna, nanesene s fluorescentnim pigmentom, se v temi nežno pojavijo na stenah, v svetlobi jih nadomesti podoba časa, minevanja in končnosti: instalacija s tankim curkom drobnega peska, ki se počasi, a nezadržno steka na tla.

Negativen odnos do starejših, njihovo potiskanje na družbeni rob, ni nekaj novega, prisoten je bil skozi vso zgodovino. Le nekaj je obdobij in kultur, ki so bili v tem pogledu svetle izjeme. Instalacija Ubasuteyama, poetično in monumentalno delo, ki zaokroža razstavo, z množico steklenih kozarcev, napolnjenih z vodo v različnih barvnih odtenkih, origamiji, mahovjem, drobnimi koreninicami in črnimi drobnimi silhuetami starih ljudi na vsakem kozarcu izhaja iz stare legende, ki govori o tem, kako so stare ljudi, ko niso bili več koristni, odnesli na goro, da bi jih tam prepustili smrti. Instalacija, ovita v nekakšen magični realizem, je na eni strani umetničin poklon starejšim in vsem modrostim in izkušnjam, ki jih posedujejo, na drugi strani pa je delo, ki problematizira sodobnost, ki ob globalnem problemu staranja prebivalstva izvaja sistematično degradacijo starejših v družbeno nezaželeno skupino ljudi, ki je takoj, ko ni več produktivna, zgolj breme in celo nevarnost drugim. Sproža tudi razmislek o razširjenem diskurzu aktivnega staranja, ki se osredotoča na spodbujanje aktivne vključenosti starejših v družbo. Zdi se, da je bolj kot v skrb za kakovostno in zadovoljno življenje starejših ta diskurz usmerjen predvsem v prizadevanje po stalni vključenosti ljudi v trg dela, tudi v pozni starosti, in da je predvsem del neoliberalne ideologije.

Keiko Miyazaki je rojena v prefekturi Ehime na Japonskem. Zaključila je BA in MA iz umetnosti na Northumbria University v Angliji. Šolanje je nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (2004) ter na Akademiji umetnosti v Krakowu (2005). Njena dela temeljijo na opazovanju družbenih struktur in tabujev. Izraža se skozi različne medije, od instalacije, slike, animacije, performansa do videa. Kot umetnica deluje samostojno in v umetniških kolektivih IvAnKe (Iva Tratnik, Andreja Džakušič, Keiko Miyazaki), AnKo (Andreja Džakušič, Keiko Miyazaki), Dr. Xenia (Andreja Džakušič, Simon Macuh, Keiko Miyazaki, Iva Tratnik). Za svoja dela je prejela nagrade: Outstanding Award (Sakaide Art Grand Prix 1999), Jury Award (Cosmos Cable TV Award 2005), Culture Contributor of Shikokuchuo City. Živi in dela v Celju.