Lepo vabljeni na odprtje razstave Check - In v petek, 8. septembra, ob 19. uri v Likovni salon.

CHECK – IN
Saša Bezjak, Adelina Cimochowicz, Sophie Hoyle, Andreja Kulunčić, Dorijan Šiško

Razstava Check – In je del večletnega mednarodnega projekta Umetnost in duševno zdravje, ki ga Center sodobnih umetnosti izvaja od leta 2022 v obliki delavnic, predavanj in razstav. Projekt raziskuje, kako se tematika duševnega zdravja pojavlja v polju umetnosti in kakšen potencial ponujajo sodobne umetniške prakse za naslavljanje stisk izven terapevtskih sob. Predvsem nas zanima, kakšne metodologije uporabljajo umetniki_ce, ki pri svojem delu sodelujejo z ranljivimi skupinami, in kako lastne stiske prevajajo v umetniško obliko oziroma s kakšnimi problematikami se ukvarjajo, ko nagovarjajo duševne tegobe.

V osrčju predstavljenih umetniških del na razstavi je poudarek, da duševnih stisk ni možno obravnavati ločeno od širšega družbenega konteksta. Da potek življenja ni odvisen zgolj od individualnih izbir in da duševnih motenj ni mogoče razumeti kot problem posameznika, ampak so izraz družbene ureditve, utemeljene na neenaki razporeditvi moči, je v svojem delu razmišljal preminuli angleški teoretik Mark Fisher, ki se je tudi sam do konca življenja boril z depresijo in skozi pisanje ozaveščal javnost o politični dimenziji duševnega zdravja. Razstava obravnava duševne stiske onkraj intimnega prostora in osvetljuje situacije, v katerih se pojavljajo. Problematiko duševnega zdravja razume kot skupen problem družbe ter tako namesto samopomoči poudarja pomen povezovanja skozi javno razpravo o osebnih krizah in njihovo naslavljanje.

Umetnik Dorijan Šiško v seriji Burnout z uporabo subverzivne tehnike grafita humorno izrazi, kako alternativa v poblagovljeni zahodni družbi težko obstane. Šiško z motivi potrošniške družbe poudari okolje, ki od posameznika zahteva, da stremi k ugodju in hkrati preplete življenje z delom, saj je tako ves čas produktiven. Da je temu pričakovanju težko slediti, priča porast izgorelosti v zahodni populaciji, k čemur med drugim prispevajo tudi prekarni delovni pogoji, ki posamezniku ne omogočijo varnosti, ampak ga umeščajo v negotovo iskanje načinov preživetja. Prekarnost je še posebej značilna za delo v kulturi, kar naslavlja umetnica Sophie Hoyle v videu Listen to them – Don’t listen to them (Scrawl). V delu prikaže svoje doživljanje sodelovanja v polju umetnosti, ko se ob odsotnosti strukturne podpore prelaga odgovornost za uspeh in potek življenja zgolj na umetnico in njen kreativni potencial, kar se izraža v skrbeh, notranjem nemiru in dvomu o lastnih sposobnostih. Med drugim se sprašuje, kako se znajti med številnimi priložnostmi in se osvoboditi občutka, da vedno nekaj zamuja, ter kako v polnosti prevesti življenjsko izkušnjo v umetniško obliko. V videu njen glas v anksioznem ritmu poskuša opredeliti, kaj je tisto, kar je pomembno, da je izrečeno in prikazano, in o čem je sploh vredno govoriti v obdobju poznega kapitalizma, ko smo priča hiperprodukciji umetnosti. Umetnica Saša Bezjak je razvila svoj umetniški izraz skozi osebni zlom, ko je ob finančni stiski v času študija s strani pedagoških avtoritet prejemala sodbe, da njena risba ne ustreza standardom umetniškega sistema. Ob stalni kritiki je razvila prepričanje, da ni dovolj dobra, čeprav je občutila, da se je sposobna preživljati le z umetnostjo. Na razstavi se predstavlja z risbami, nastalimi med in po hospitalizaciji, ki nakazujejo slog risanja, ki je neposreden, namerno naiven in z jasnim sporočilom, po katerem je umetnica zdaj tudi prepoznavna. Z risbami, ki izražajo njena mnogotera čustvena stanja, je pretočila osebno stisko v način življenja, ob tem pa poudarja, da je bil za nadaljevanje njene umetniške poti bistvenega pomena odziv bližnje okolice, ki je ni stigmatizirala. Strah pred stigmatizacijo ob hospitalizaciji raziskuje umetnica Andreja Kulunčić v obsežnem projektu Destigmatizacija, s katerim obravnava problem diskriminacije družbe do ljudi, ki se zdravijo v psihiatričnih ustanovah. Projekt je nastal v sodelovanju s socialno pedagoginjo in psihoterapevtko Dubravko Stijačić ter uporabniki psihiatrične bolnišnice Vrapče. Na razstavi sta predstavljeni instalaciji O shizofreniji (De-stigma) in U krugu. Delo O shizofreniji (De-stigma) ponazarja, kako se je ljudem z diagnozo duševne bolezni po hospitalizaciji težko vključiti nazaj v družbo. Okolica jih zaradi strahu ali predsodkov zavrača, kar privede tudi do ponotranjenega občutka neustreznosti, ko se ljudje sami začnejo omejevati z etiketo bolezni in se izločati iz socialnih aktivnosti. Umetnica poudari, da so duševni bolniki del družbe in da je reintegracija v družbo je možna le s sprejemanjem okolice. Hkrati jo zanima, kako lahko sami postanejo akterji destigmatizacije in predlagajo možne rešitve, ki bi njim in okolici olajšale proces ponovne vključitve v družbeno življenje. Delo U krugu obravnava depresijo in prikazuje posnetek skupinske terapije v psihiatrični bolnišnici Vrapče. Udeleženke_ci skupinske terapije poudarijo, kako so zunanje okoliščine, kot so ekonomski pritiski, brezposelnost in patriarhalni odnosi prispevali k poslabšanju razpoloženja in izgubi občutka smisla v življenju. Umetnica Adelina Cimochowicz v delu Natural State obravnava duševne stiske s perspektive spola in razrednega položaja ter opozarja na pojav revnih zaposlenih žensk. Delo temelji na pogovoru s tremi samohranilkami, ki kljub rednemu delu živijo v materialnem pomanjkanju oz. prikrajšanosti ter posledično v stalnem strahu in skrbeh. Ob osebnih izpovedih video prikazuje plešočo starejšo žensko ob reki, ki se prepušča trenutnemu lahkotnemu in zavednemu gibu ter deluje brezskrbno in sproščeno. Umetnica s sopostavitvijo bolečine in radosti problematizira razširjene oblike samopomoči, kot je praksa čuječnosti, ki jo razume kot zavajajoče sredstvo opolnomočenja. Posameznika bistveno oblikujejo ravno razmerja moči, poudarja klinični psiholog David Smail v knjigi The Origins of Unhappiness, zato je izboljšanje duševnega zdravja možno le ob hkratni preobrazbi delovanja oblastnih razmerij.

Kustosinja: Maja Hodošček
Besedilo: Maja Hodošček
Podpora: Mestna občina Celje, Ministrstvo za kulturo RS