Najlepše vabljeni na odprtje razstave Približevanja, skupnega projekta umetnic Andreje Džakušič in Mojce Senegačnik, v četrtek, 14. julija, ob 20. uri v Galerijo Račka.

Predmeti in podobe ter zapisi na stenah, ki jih sestavljajo fraze, predvsem pa besede in stavki, vzeti iz izjav in pripovedi posameznikov. Umetnici sta jih pridobili z anonimnim vprašalnikom ali skozi pogovor s posamezniki, da bi z njihovim sodelovanjem naredili vidna zlasti tista vprašanja v povezavi s spolnostjo, ki jih še vedno obvladujejo tabuji, stereotipi in predsodki. Tista, ki jih v sodobnem diskurzu o spolnosti redkeje srečujemo in jih marsikdo, ki z njimi ni neposredno soočen, niti ne pozna, pomembno pa oblikujejo življenja tistih, ki jih doživljajo, ali pa se z njimi srečujemo prav vsi, govorjenje o njih pa neredko še vedno sproža zadrege in nelagodje. Med zapisi, podobami in predmeti kronologija neke ljubezni in intimnosti v zrelih letih. V obliki z na roko skrbno in natančno prepisanih sporočil SMS, skupaj z vsemi emotikoni. Vse sistematično urejeno, z datumi pošiljanja in prejemanja. Zdi se, kot da bi bila sporočila prepisana v strahu, da bi se sicer za vedno izgubila. Iz telefona ali iz spomina. Med vse te asociativno in tudi interpretativno še odprte vizualne elemente so umeščeni zvočni posnetki. Prebrane izjave posameznikov, z njihovimi zgodbami in izkušnjami, hrepenenji, zadregami in strahovi, ki brez prikrivanja in moraliziranja neposredno približajo tematiko razstave: doživljanje spolnosti in hendikepa, aseksualnosti, spolnosti in starosti ter seksualnih občutij v otroštvu. Posnetki so v postavitev umeščeni na način, s katerim je vsebina gledalcu/poslušalcu približana ne samo skozi občutja bližine, zaupnosti in povezanosti, ki se ustvarijo ob poslušanju intimnih pripovedi drugega in prisotnosti osebnega, temveč tudi dobesedno, telesno − ker se jim mora obiskovalec, potopljenim v mehkobo posteljnih blazin, označevalk bližine, intimnosti in varnosti, z vezenjem in risbicami umetnic, povsem približati, da jih sliši.

Razstava Približevanja, skupni projekt Andreje Džakušič in Mojce Senegačnik, je raziskovanje želje in užitka onkraj družbenih predsodkov, pričakovanj in normativov, prostor približevanja drugemu in drugačnemu ter deljenja pisane palete izkušenj, ki segajo v različna življenjska obdobja in situacije. Zasnovana je kot okolje iskrenega “pogovarjanja”, izjavljanja in odpiranja vsem znanih ali pa neznanih vsebin ter identificiranja z obravnavanimi vprašanji. Na eni strani se osredotoča na problematiki, ki ostajata na robu družbenega zanimanja in razpravljanja, kljub sicer v zadnjih desetletjih mnogo bolj odprtemu pogledu na seksualnost, rahljanju seksualnih tabujev ter uveljavljanju raznolikosti v seksualnosti onkraj heteronormativnih vzorcev. Kako se soočati s čustvi, težavami, stiskami in pritiski, s katerimi se srečujejo hendikepirani in aseksualni, je področje, ki v največji meri ostaja družbeno nevidno in predvsem nerazumljeno. Hendikepirani ostajajo deseksualizirani, njihova potreba po užitku popolnoma tabuizirana, aseksualnost pa se v prepričanju, da je občutenje spolne želje nujno in naravno, najpogosteje obravnava kot patologijo. Na drugi strani razstava prinaša vprašanja, ki so sicer predmet mnogih raziskav in razprav, a zaradi predsodkov in družbene naravnanosti marsikdaj sprožajo nelagodje in neodobravanje. Na seksualna občutja pri otrocih se gleda z averzijo, čeprav so zanimanje za lastno telo, telo drugega in spolne igrice sestavni del zdravega razvoja otrok, staranje pa ovija stereotipna predstava, da naj ne bi vključevalo spolnosti ali se nanjo gleda s pridihom prizanesljivosti.

Izhodišče Približevanj je v sami zgodovini Galerije Račka, nekdanji rabi prostorov, v katerih je bil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, takrat z imenom Račka, prvi nočni lokal v Sloveniji, ki je deloval kot peep šov in v katerem so se udejanjale v sedanjosti še vedno prevladujoče reprezentacije spolnosti, ki seksualnost povezujejo zlasti z idejo lepega, mladega in zdravega telesa. Nasprotno umetnici s pozornostjo, ki jo usmerjata na hendikepirano, s starostjo zaznamovano in aseksualno telo, na prisotnost seksualnih občutij od zgodnjega otroštva do pozne starosti, ne glede na to, ali je telo zdravo ali poškodovano, ter na legitimnost aseksualne spolne usmerjenosti, ki v temeljih krha prevladujoče predstave o univerzalnosti človekove želje po spolnosti, prevprašujeta družbene konstrukte o primernem, sprejemljivem in normalnem ter izpostavljata pravico vseh, brez razlik, do intimnosti, do ljubiti in biti ljubljen ter do lastnega odločanja o prakticiranju neke oblike spolnosti ali ne.

Produkcija: Zavod Celeia – Center sodobnih umetnosti Celje
Podpora: Mestna občina Celje
Kustosinja: Irena Čerčnik
Besedilo: Irena Čerčnik