Prijazno vabljeni na odprtje razstave v soboto, 19. junija na Poletno muzejsko noč, med 18. in 24. uro v Galerijo sodobne umetnosti.

Z razstavo V postajanju se Maja Hodošček – ki se v glavnini svojega ustvarjanja osredotoča na družbena vprašanja in zlasti v zadnjih delih s srednješolci na koncepte skupnosti, solidarnosti in povezovanja – tokrat usmerja na neoliberalno subjektiviteto in čustveno delo. Z nanašanjem na fleksibilne subjekte, ki ponotranjijo imperative neoliberalizma, ki morajo biti zmožni transformiranja ter učinkovitega in konkurenčnega delovanja ter nenehno delati na sebi, da bi bili še boljši, ki postanejo »podjetniki samega sebe«, njihov največji projekt pa oni sami, ter z nanašanjem na čustveno delo, ko so tudi čustva postala tržno blago, naraščajoča zahteva po upravljanju čustev pa je pogoje dela zlasti v javni sferi bistveno spremenila, se njeno osredotočanje na logiko neoliberalizma nadaljuje. S to razliko, da namesto ustvarjanja začasnih skupnosti, enakosti in skupnega delovanja (kot antipodov sodobnemu poudarjenemu individualizmu) ustvari situacijo, v katero postavi (in v kateri izpostavi) posameznika, tako da ga popolnoma prepusti samemu sebi.

V novih video delih, v katerih Hodošček raziskuje, kaj se zgodi, ko posamezniki dobijo izziv, da individualno performirajo več ur popolnoma brez scenarija, zgolj z usmeritvijo, da so v interakciji s kamero pred njimi, so pod drobnogledom subjektovo izrekanje in njegova čustvena stanja, ki se razvijejo skozi časovno zahteven proces snemanja. Izhodišče eksperimenta, ki ga je Hodošček izvedla v sodelovanju z igralci, je v njenih raziskavah prvih primerov prepletanja ekonomske sfere s psihološko, povezovanja korporacij s psihologi v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je začelo intenzivnejše raziskovanje, v kakšnih okoliščinah se posameznik najbolj identificira z delom in kdaj je pri delu najbolj učinkovit, na področje dela pa je bil kmalu vpeljan psihološki diskurz, ki osrednjo pozornost posveča posamezniku, čustvom in odnosom. Razstavo V postajanju sestavljajo štiri video dela. V vseh je enako prizorišče, izpraznjen prostor s črno zaveso, stolom in kamero, ki ves čas snema, in v vseh se razvije enako dogajanje, z razliko zgolj v intenziteti. Akter začne kmalu govoriti predvsem o sebi, pogosto se razvije izrazita afektivnost in zgodi se neke vrste spodletela samoreprezentacija. Enak učinek v vseh delih, to je izrisovanje posameznikove samopodobe, njegovih pričakovanj in strahov, zlasti v povezavi z njegovim delom in družbenim statusom, samospraševanje, ali zadostuje pričakovanjem, kaj mora izboljšati, izpopolniti, preoblikovati, naraščajoče občutje ujetosti, nelagodja in tesnobnosti ter spodletelo namero, da bi selektivno pokazal le želene in urejene koncepcije samega sebe (maska mestoma uide izpod nadzora, samocenzura tudi povsem popusti), umetnica doseže z več momenti. Igralec je sam, njegova naloga je, da je pred kamero več ur, brez teksta in kakršnega koli vodenja, kar uprizarja, je popolnoma njegova odločitev, predvsem pa, kakršna že sta njegova izbira in izrekanje, deležen ni nikakršnega odziva. Z vzpostavijo takšne situacije, v kateri prostor – s kamero, ki nenehno opazuje in iz trenutka v trenutek krepi svojo pozicijo moči (kdo ima tukaj nadzor, se v enem izmed videov sprašuje akterka), in z zaveso, ki omejuje – deluje prej kot oder, kot nekakšen panoptikon, prostor nenehnega nadzora ter z oblikovanjem poudarjene nerecipročnosti, ko ostaja akter s svojim izvajanjem, izgrajevanjem sebe in svoje vloge vseskozi brez odziva, ustvari Hodošček za subjekte vedno bolj travmatično situacijo negotovosti, nemoči, fizične in psihične izčrpanosti ter izgube samonadzora. Pred nami je intenzivno vzdušje emocionalnih stanj, ki so očitno posledica vzpostavljene situacije in ne vseskozi nadzorovana igra (na kar bi lahko pomislili, ker so protagonisti igralci), izostrena predstavitev človekove potrebe po interakciji z drugim ter preplet tako psiholoških kot družbenih vidikov, ko se skozi izrekanje subjektov izrišejo tudi pogoji življenja v sodobnih neoliberalnih družbah.

Razstava V postajanju omogoča številna branja, identifikacijo ter razmislek o lastnem družbenem položaju in »igranju« družbenih vlog, o sodobnosti samoreguliranih posameznikov, ki si z nenehnim delom na sebi prizadevajo maksimirati svoj človeški kapital na vseh področjih, tudi na čustvenem (za doseganje čustvenih norm na mnogih področjih dela), o sodobnosti individualne odgovornosti za vse, kar se posamezniku dogaja, četudi gre za odgovornost ideologije in njenih struktur, ter preusmerjanja družbene kritike v samokritiko (tudi s pomočjo poplave priročnikov za samoizboljšanje in samouresničitev), hkrati pa tudi razmislek o vseprežemajočem in vsesplošnem nadzoru.

Maja Hodošček (1984) ustvarja video dela, instalacije, vodi delavnice in kurira razstave. Magistrirala je na Nizozemskem umetniškem inštitutu v Arnhemu. Njeno delo je bilo predstavljeno na mednarodnih skupinskih razstavah, kot so Symptoms of the Future, Out of Sight, Antwerp, Hidden Curriculum, tranzit.sk, Bratislava; Silence is Deafness Here, Galerija Podroom, Beograd; Beyond the Globe, Moderna galerija, Ljubljana, South by South East, Muzej Guangdong Times, Kitajska; Pipe Dream, Kunsthalle Exnergasse, Dunaj, Travelling Communiqué, Museum of Yugoslav History, Beograd. Samostojno je razstavljala v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, Domu omladine v Beogradu, Muzeju sodobne umetnosti – MSUM, Ljubljana, galeriji Miroslav Kraljević, Zagreb, ŠKUC Galerija Ljubljana, galeriji Gregor Podnar, Ljubljana itd. Leta 2021 je prejela občinsko priznanje Celjske zvezde, leta 2020 državno priznanje Riharda Jakopiča za umetniške dosežke in leta 2010 nagrado OHO. Bila je rezidenčna umetnica v Tabakaleri – Mednarodnem centru za sodobno kulturo v San Sebastianu (2019) in v ISCP New York (2010).

Igralci: Lina Akif, Marga Altolaguirre, Iñigo Azpitarte, Timotej Novaković
Produkcija: Tabakalera – International Centre for Contemporary Culture (Donostia) in Zavod Celeia – Center sodobnih umetnosti Celje
Podpora: Mestna občina Celje
Oblikovanje postavitve razstave: Timotej Jevšenak, Maja Hodošček
Kustosinja: Irena Čerčnik
Besedilo: Irena Čerčnik