Lojze Logar (1944, Mežica–2014, Izola), dolgoletni profesor za grafiko, risanje in slikanje na ALUO v Ljubljani, je bil eden izmed najzanimivejših in samosvojih avtorjev, ki so se na slovenskem likovnem prizorišču pojavili ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih letih preteklega stoletja v času t. i. poparta. Rodil se je na Koroškem, mladost je preživel v Prekmurju, zrela leta v Ljubljani, nazadnje pa je živel in umrl v Izoli. V projektu pregledne razstave celotnega umetnikovega opusa so se zato združile štiri institucije iz omenjenih regij. Vsaka izmed razstav predstavlja eno zaokroženo ustvarjalno etapo, v celoto pa jih združuje razstavni katalog in skupen promocijski program.

Logar je bil osrednja osebnost med likovniki, ki so izoblikovali našo različico poparta, poimenovano kar nova (ekspresivna) figuralika (razstava v KGLU). Kasneje se je preizkusil tudi na področju konceptualizma in radikalnega, koloristično bogatega ekspresionizma, v začetku 80. let je nato skoraj povsem opustil novo figuraliko in začel ustvarjati v maniri minimalističnega črno-črnega slikarstva. Konec osemdesetih je zastavil svoj najobsežnejši ciklus Davidovi vrtovi (razstava v Galeriji Murska Sobota), v 1990- letih pa je z novim slogovnim pristopom začel razvijati ciklus slik Intermezzozoik in ga zaokrožil v seriji z naslovom Sarcophag U.S. (razstava v Obalnih galerijah). Predstavitev opusa zaključuje postavitev v galeriji ZDSLU v Ljubljani s predstavitvijo zadnjih del na papirju iz serije Angeli.

Generacija diplomantov ljubljanske Akademije za likovne umetnosti iz druge polovice šestdesetih let, ki ji pripada Lojze Logar, se je s »polnimi pljuči« odzvala na prodor nove estetike podiranja barier med do tedaj navidezno nezdružljivostjo abstraktnega in figurativnega likovnega jezika. Sproščenost tedaj modnega popartističnega imaginarija je Logarju ponudila neizčrpen prostor eksperimentiranja in kombiniranja različnih postopkov, tehnik ter likovnega izraza v smislu osvobojene gestualnosti in do tedaj domala nepojmljivih oblikovnih struktur. Logarjeva zgodnja dela neposredno izražajo duha časa hipijevske sproščenosti, nabite z erotiko na meji lascivnosti, pri čemer je v popartistični maniri izkoriščal vse vire novih, komercialnih vizualnih medijev: plakata, fotografije, reprodukcije, časopisnih klišejev in izrezkov, televizije. S čistimi, nemodeliranimi plakatnimi barvami, širokimi ploskvami, šablonizirano risbo poenostavljenih (erozitiranih) realnih oblik predmetov in ponavljanjem ter barvnim variranjem je izražal svojevrsten in značilen joie de vivre, sprva v grafični tehniki litografije, po letu 1973 pa z uporabo sitotiska, ki ob realizacijah v akrilu na platnu postane njegov dominantni medij.