Izbor dvajsetih del na razstavi mlade novomeške magistre arhitekture in fotografinje Ane Skobe (1994) prinaša nov pogled na znane arhitekturne objekte v Sloveniji. V izhodišče zanimanja avtorica postavlja tako arhitekturna dela slovenskih modernih arhitektov, kot sta Jože Plečnik in Edvard Ravnikar, kot projekte sodobnih arhitekturnih birojev, kot so Sadar+Vuga, Bevk-Perović arhitekti in Dekleva Gregorič arhitekti.

Izbrane arhitekture so avtorico na takšen ali drugačen način uspele nagovoriti, da je v njih prepoznala potencial za ponovni premislek skozi medij fotografije. Izbran objekt večkrat obišče na lokaciji, ga razišče in izlušči eno ali več lastnosti, ki se ji zdijo najbolj povedne in karakteristične za posamično stavbo. Stavbo fotografira večkrat, da ujame čimbolj enotno osvetlitev delov in enotno atmosfero. Zunanjemu preučevalnemu in tehničnemu procesu nato sledi notranji, miselno-kreativni proces re-konstruiranja arhitekture.

V delih Ane Skobe ni govora o digitalni manipulaciji, saj gre pri njej za dejansko fotografiranje detajlov arhitektur iz nenavadnih zornih kotov. Vsak posamični izsek, ki gradi končno delo, je torej realen. Do manipulacije oz. bolje rečeno modifikacije arhitektur tako pride šele post festum, ko so fotografije že razvite.

Končno podobo poliptihov avtorica gradi skozi logiko, ki jo narekuje arhitekturno mišljenje. Poliptihe gradi v obliki pravilne arhitekturne mreže, sestavljene iz majhnih kvadratnih ali pravokotnih polj, ki spominjajo na ploščice ali opeke - gradnike arhitekture. Te avtorica razporedi in združi v sliko, skoraj kot bi sestavljala sestavljanko. Lastnosti dejanske grajene arhitekture vkomponira v poliptihe skozi način zlaganja, logiko gravitacije, konstrukcijske detajle in z odmikom od stene z distančniki, ter na ta način skuša v arhitekturni fotografiji obdržati tridimenzionalnost.

Razstava je nastala v sodelovanju z Fakulteto za arhitekturo v Ljubljani.

Kustosinja: Kristina T. Simončič