SI

/

EN

CALLING OUT FOR A HERO: AKCIJA ONKRAJ ARTIVIZMA

Center sodobnih umetnosti Celje

Občasna razstava / 02.10.2020 - 31.12.2020

Igor Grubić, Mark Požlep, Marko Zorović


Kustos: Vladimir Vidmar


Vabljeni na odprtje razstave v petek, 2. oktobra, med 19. in 22. uro v Likovni salon.


Zadnja desetletja smo priče čedalje bolj samozavestnega in direktnega političnega deklariranja velikega dela sodobnih umetniških praks. Čeprav to še zdaleč ni nič posebej novega in ima kar dolgo tradicijo v 20. stoletju, se je socialni angažma kar vpisal v DNA paradigme, ki ji rečemo sodobna umetnost. Neoliberalizem je spretno opravil s kritično mislijo na marsikaterem področju, zato je ta našla zatočišče in zaveznika v umetnosti, nekom, ki je bil pripravljen njene zastavke vneto udejanjiti v praksi. To je prispevalo k določeni podobi “angažiranih umetniških praks”, ki običajno vključujejo racionalistični narativ, najpogosteje utemeljen v znanstvenosti kakšne družbene vede, veliko kulturnega citiranja ter diskurzivne sklepe, ki obljubljajo emancipatorni učinek.


Formulaičnost tovrstnih projektov ter nasploh postulati in obljube kritične teorije v največji meri določajo našo percepcijo družbene odgovornosti umetnosti, njenega dosega in nagovora. Pričujoča razstava pa, nasprotno, naslavlja moment angažmaja, ki ne sloni nujno na tradiciji konceptualizma ali kritične teorije (vsaj ne kot reference), temveč si prizadeva ustvariti entuziazem (v kantovskem pomenu), ki sicer ni slep za lekcijo postmodernizma, a vendarle na pristaja na njegovo skepso kot zadnji horizont. Nasprotno, v tem oziru se raje obrača k določeni dediščini moderne. V osrčju te tendence, ki je v teoretski govorici zadnjih dveh desetletij poimenovana metamodernizem, sloni na momentu romantizma, ki ga vendarle obeležuje zavesten (samo)ironični odmik. Ta “pragmatični idealizem”, ki po kulturnih teoretikih Timotheusu Vermeulenu in Robinu van den Akkerju odločilno opredeljuje metamoderne senzibilitete, ni trdna teoretska pozicija z zaključeno ontologijo, temveč bolj svojevrstno kartiranje nedavnih kulturni praks, ki svojo pozicijo utemeljujejo na afektivnem angažmaju. Gre za vprašanje o možnosti idealizma po skepsi in vprašanje, na čem ta idealizem temelji. Vzporedno je to tudi vprašanje, kako lahko mislimo angažma v umetnosti onkraj artivizma, angažma, ki bi izhajal, prepričeval in nagovarjal iz samih umetniških sredstev.


Kot pri slikarski praksi Marka Zorovića. Njegove veličastne množične figuralne kompozicije delujejo kot anahronizmi, deloma zaradi svoje heroizirane vsebine delavskih tematik, predvsem pa slogovno. Nastajajo namreč v veliki maniri, v maestralni izvedbi ekspresivnega kolorizma, v dinamični gostoti barve, dostojni manierizma in baroka. Delavci z Zorovićevih platen so skorajda religiozne figure, ki se kot na kakšni El Grecovi nabožni kompoziciji v kontorzijah religiozne vneme zvijajo v opravilih težkega in umazanega fizičnega dela. Religiozna vznesenost baročne umetnosti se tukaj izreče kot glasen revolucionarni klic in v prostore sodobne umetnosti vnese nekaj precej redkega: tisto čustveno in intelektualno potrebo “biti del” tega, kar dramatično zatrjujejo Zorovićeve slike.


Podobno je z akcijami hrvaškega umetnika Igorja Grubića, naslovljenimi 366 osvoboditvenih ritualov. Serija del vsebuje različne akcije, najpogosteje povsem drobne momente spreminjanja urbane krajine, podčrtovanja določenih izgubljenih aspektov javnega, ki nepridigarsko in poetično, a vendar direktno apelirajo na nas in opozarjajo na boje, ki jih še moramo izbojevati. Posebej efektni so Grubićevi rituali, vezani na javne spomenike, ki jih zelo neposredno vračajo v življenje in jih tako spreminjajo iz reliktov v akterje. V tem Grubić obuja pomembno dimenzijo metamodernistične senzibilitete, ki vedno vztraja pri entuziastični želji po spremembi, čeprav se zdi ta naivna, saj razume, da je določena doza naivnosti nujni pogoj revolucionarne akcije. Zato si tudi dovoljuje hkrati sentimentalnost in samoironičnost, ne kot momente odrekanja razumu, temveč kot pogoj njegovega kataliziranja.


Projekt Marka Požlepa Otok se igra s staro podobo odrešenika, družbenega grešnega kozla, ki je zaradi svojega vizionarstva bodisi pregnan iz skupnosti bodisi se sam loči od nje. V modernosti to vlogo pogosto prevzame prav umetnik, nerazumljen genij s posebnim pogledom. Požlep z nemalo ironije preigrava ta moderni arhetip, ko se sredi antwerpenskega pristanišča osami na svojem umetno zgrajenem otočku, karikaturni kočici, v kateri preživi pet dni. Kljub (samo)ironiji bi težko rekli, da Požlep ne misli resno, da njegova gesta ni hkrati ritual med eskapizmom in pokoro, ki je istočasno neposredno individualno in posredno kolektivno očiščenje. Kroniko svoje osame prek radijskega programa deli s skupnostjo, od katere se je ločil, nenehno pa ga nagovarjajo organi prisile, ki od njega zahtevajo vrnitev v družbeni red. A zdi se, da so na koncu oni tisti, ki se vdajo, in da je njegov nesmotrni prazni heroizem v njih zasadil kal entuziazma.
Pa vendar je v tej odprti formi, gesti, določena iskra, ki ji kulturne prakse metamodernizma dajejo prednost pred slehernim določenim narativom. Zato je nesmiselno v njih iskati formule novega političnega projekta: namesto tega jih je bolje obravnavati kot tisti presežek volje, ki nas navdaja z novimi močni za reševanje starih vprašanj.

Ključne besede:

Likovni salon

Vladimir Vidmar

Igor Grubić

Mark Požlep

Marko Zorović

Informacije

Naslov:

Trg celjskih knezov 8, 3000 Celje

Telefon:

+386 3 42 65 156

E-pošta:

centersodobnihumetnosti@c...

Spletna stran:

http://www.csu.si

Odpiralni čas

Torek

11:00 - 18:00

Sreda

11:00 - 18:00

Četrtek

11:00 - 18:00

Petek

11:00 - 18:00

Sobota

10:00 - 13:00

Nedelja

14:00 - 18:00

Vstopnina

Odrasli

3 EUR

Otroci

Brezplačno

Upokojenci

1 EUR

Učenci

1 EUR

Študenti

1 EUR