Umetnost Pina Poggija je prežeta s političnim udejstvovanjem in družbeno angažiranostjo ter je tudi sredstvo za dokazovanje njegove politične drže, obremenjenosti z aktualnim dogajanjem v družbi in razočaranja nad sodobno umetnostjo, ki se je preveč oddaljila od gledalcev. Verjetno se tudi zato v zadnjih letih zateka k grški mitologiji, saj skozi metafore mitov in njihovih pedagoških dimenzij razkriva moralno relativnost vsakdana. Sredi šestdesetih let Pino Poggi z dvema manifestoma zaznamuje nastanek Arte Utile. Pozneje ta koncept razvija še z dvema manifestoma (1980 in 1994), ki opisujeta umetnost kot odgovorno silo v družbi, s katero je svet mogoče spremeniti. V zadnjih letih s podobnim konceptom in z veliko več prepoznavnosti upravlja kubanska umetnica Tania Bruguera. Svojo umetnost je Pino Poggi poimenoval Arte Utile, ki obsega AU proces, AU environment, AU alfabet in AU knjige umetnika. Poleg teh Pino Poggi ustvarja še performanse, skulpture in poezijo.
Pino Poggi s svojo Arte Utile ruši ustaljen način dojemanja umetnosti, to je od poznavalca (umetnika, kustosa, zbiratelja) do gledalca. Že več kot stoletje je tako stanje vzrok nezaupanja publike do sodobne umetnosti. Z njenim sodelovanjem želi preseči enosmerno komunikacijo in umetnost vzpostaviti kot demokratično silo v družbi, ki je na razpolago vsem. Pri tem nastane problem relativizacije vrednot z rahljanjem nekaterih pravil, kar lahko vodi v slepo ulico, saj umetnost kot taka, ko preneha biti neka določena spretnost in uvid, ne more obstajati. Arte Utile želi preseči nekoristnost likovne umetnosti, kar je pravzaprav contradictio in adiecto, saj je njen temeljni imperativ ravno to, da je neuporabna. Umetnik z AU povezuje različne medije in širi polje umetnosti tudi do ljudi, ki sicer s sodobno umetnostjo nimajo stika. Kot rešitev za to stanje je Pino Poggi iznašel AU socialno estetiko: umetniško delo je kritično do pojavov v družbi, uporaba preprostejšega likovnega jezika, dopolnjenega z besedilom, pa omogoča lažjo berljivost. Umetnikova velika želja pa ostaja ustanovitev Muzeja socialne estetike, katerega osrednji del bi bila zbirka njegovih del, ki jih sedaj hrani KGLU, dopolnjevala pa bi se z deli njegovih vrstnikov, kolegov in somišljenikov.
V času, ko so marketing in strategije trženja bolj radikalne kot umetniki, umetnosti ne preostane drugega, kot da se umakne v svoj svet in poskuša izvleči iz njega novo upanje. Umetnost Pina Poggija je klic po družbeno in socialno zavezani umetnosti, ki ne bo proizvajala umetniških stvaritev le zase in za družbene elite. Na razstavi ob umetnikovi osemdesetletnici bomo predstavili Poggijevo Arte Utile in ostale nič manj pomembne segmente njegove umetnosti, o katerih pa smo veliko več govorili že ob prejšnjih razstavah. Razstava pa se začne zunaj, pred mestom, in sicer z obnovljeno skulpturo »S«, ki je del Poggijevega cikla Alfabet Arte Utile.

Kustos razstave: Jernej Kožar