SI

/

EN

Politike odpora - Festival Račka 2019. Performansi in razstava

Center sodobnih umetnosti Celje

Občasna razstava / 20.09.2019 - 20.10.2019

Nevena Aleksovski, Ana Čigon, Julia Fuhr Mann, Olja Grubić, Aleksandra Saška Gruden, Asiana Jurca Avci, Kabaret Tiffany, Neža Knez, Tina Kolenik, Kresnička (Tatiana Kocmur in Liza Šimenc), Benny Nemerofsky Ramsay, Ivana Smiljanić, Julischka Stengele, Deniz Űnal, Chris E. Vargas & Eric Stanley


Performansi: 20. in 21. september 2019
Razstava: 20. september – 20. oktober 2019


Lokacije performansov: Galerija Račka, Celjski dom (Mala dvorana) in krčma TamKoUčiri


Center sodobnih umetnosti predstavlja drugo izdajo festivala Račka, ki se tokrat usmerja na kritiko normativnega razumevanja seksualne in spolne identitete, telesne podobe in urejanja intimnih razmerij. Z razstavo in serijo performansov v ospredje postavlja pluralnost identitet, izrazov spola, telesnih videzov in načinov bivanja. V središču zanimanja predstavljenih del je odnos do telesa, predvsem vprašanje, kakšne pomene pripisuje družba zunanjemu videzu in kako vpliva na zaznavo in konstrukcijo lastne podobe. Dela na igriv in humoren način izzivajo patriarhalna prepričanja in kapitalistične zahteve o tem, kako bi naj izgledalo telo, vredno pozornosti in užitka. Ponujajo premislek o družbenih mehanizmih označevanja in nadzorovanja telesa. Raziskujejo načine, kako družbene norme uravnavajo in omejujejo seksualne prakse ter s kakšnimi prijemi skušajo vplivati na oblikovanje življenjskih stilov. Iz queer perspektive dekonstruirajo heteronormativno predstavo spolne identitete, ki izpostavlja binarno delitev spolnih vlog in stereotipno pojmovanje moškosti in ženskosti ter načinov sobivanja. Poudarjajo pomen spola kot družbeno-kulturnega konstrukta, razkrivajo metode strukturne represije in oblike izključevanja, ter izražajo možnosti odpora do vsakršne normalizacije in kategorizacije.


Da je telo prostor užitka in bolečine, v novi seriji risb Slippery Slope govori Nevena Aleksovski, ki izpostavlja krhkost in spremenljivost identitete, a hkrati njeno ujetost v družbene predsodke. Tatiana Kocmur in Liza Šimen se v performansu Mary Jane lotevata problematike prezentacije ženskega telesa v medijih, predvsem poveličevanja hiperseksualiziranega tipa telesa. S posnemanjem vsiljenih idealov na način pretirane identifikacije in z uporabo kiča uprizorita telo absurda in preobrazbe. Ivana Smiljanić v performansu Dnevna rutina: najmanj šest kilometrov na uro opozarja na stigmatizacijo žensk, ki se soočajo s problemom neplodnosti. Izhaja iz osebne izkušnje doživljanja postopka zunajtelesne oploditve in vpliva zdravljenja na telo. Kapitalizem potrebuje produktivno in zdravo telo, ki s svojo nenehno aktivnostjo in skrbjo zase pripomore k rasti dobička. Znotraj tega diskurza ni prostora za močnejše telo, telo, obloženo z maščobo, je dojeto kot leno, nedisciplinirano in nevredno pogleda. Umetnica Julia Fuhr Mann v delu RIOT NOT DIET opozori na nestrpnost do drugačnih telesnih oblik. Film prikazuje skupino močnejših žensk, ki uživajo v svojem telesu, namesto da bi ga prezirale in skušale popraviti. Govorijo o utopični družbeni ureditvi brez normativnosti, s poudarkom na sprejemanju razlike, medsebojnem spoštovanju in osebni svobodi. Tudi mnogotera telesa na risbah Olje Grubić so osvobojena družbenih predsodkov, v brezpredmetnem prostoru lebdijo in uživajo v goli telesnosti. Neža Knez v performansu Telesa na podstavkih ustvari tekmovanje v dvigovanju uteži za ženske. Delo razgrajuje vnaprej določene predpostavke o pojmovanju ženskosti in izraža odpor do nesorazmerne razporeditve moči na podlagi spola. Deniz Űnal v performansu Soft Lies raziskuje, kako se v polje intime in želje umešča potreba po nadvladi in nadzoru. Osredotoča se na obdobje zgodnjega otroškega razvoja, predvsem na pomen igre s plišastimi igračami kot začetne oblike razvijanja čustvene navezanosti. Razmerje med spoloma v polju politike obravnava Tina Kolenik. V novem insceniranem diptihu v formi selfija uprizarja aktualni politični figuri. Delo se na igriv način spogleduje z gledalcem in premešča aktualno politično dogajanja v kontekst ironije. Problematiko spola in trenutno nezmožnost zakonske ureditve raznovrstnih spolnih identitet načenja video Uporni duh Ane Čigon. Dogaja se v mačjem uradu ministrstva za notranje zadeve, kjer mačji_a protagonist_ka zaproša za izdajo potnega lista. Postopek se zatakne, saj se prosilec_ka ne identificira z binarno delitvijo spolnih vlog in je zato sistemsko marginaliziran_a. V performansu All Eyes on Us umetnica Julischka Stengele problematizira reprezentacijo marginalnih teles in poudarja pomen zavzemanja prostora kot prakso svobode. Skupina performerjev in performerk izgovarja obliko označevanja, s katero se subjekt diskriminira na podlagi rase, spola in razredne pripadnosti. Z neposrednim prikazom procesa kategorizacije doseže učinek opolnomočenja, saj obrne pogled na označevalca in mu poleg stereotipnega pogleda razkrije tiste lastnosti, ki so skrite za umetno fantazmo. Tovrstno zavzemanje prostora in pravico do samo-definiranja lastnega telesa in oblik bivanja izpostavlja video delo The Rosa Song umetnika Bennyja Nemerofskega Ramsayja. Gre za reinterpretacijo zadnje scene kultnega filma Ni perverzen homoseksualec, pač pa družba, v kateri živi (1971) režiserja Rose von Praunheima. Skupina moških razpravlja o novih možnostih gejevskega življenja, oblikah skupnosti in razmerij, ki ne temeljijo zgolj na spolnosti in iskanju užitka, ampak na zavezništvu, prijateljstvu in družbeni odgovornosti. Kabaret Tiffany v performansu Divine Desire preizprašuje sodobno meščansko moralo. Nanaša se na pronicljiva in družbeno kritična dela slikarja Otta Dixa ter na umetnika Johna Watersa, ki je s svojim delom pogosto provociral moralne vrednote ameriškega srednjega razreda. O položaju ženske v družbi skozi vez preteklosti in prihodnosti razmišlja Aleksandra Saška Gruden v performansu Preteklost o času ali drugo srce. Za izhodišče si je izbrala besedilo pesnice, performerke in igralke Katalin Ladik. Opisuje njeno življenjsko pot in odnos z moškimi ter dejstvo, da je bila pogosto izločena iz družbenih skupin, saj naj bi se sprehajala na meji moralno sprejemljivega vedenja. Performans skozi feministično perspektivo govori o vplivu tradicionalnih običajev in patriarhalnih vzorcev na dojemanje ženskega telesa in poudarja pomen aktivnega delovanja. Chris E. Vargas in Eric Stanley v delu Homotopia razmišljata o možnostih preseganja normativnosti in okvirov tradicije skozi radikalni queer aktivizem. Film na humoren in igriv način skozi ljubezensko avanturo glavnega lika Yoshija obravnava problem homonormativnosti. Izraža dvom v sklepanje istospolnih porok in se zavzema za revolucijo, ki bo temeljila na ljubezni izven institucij, presegajoč rasne, spolne in razredne diskriminacije. Da je prijateljstvo pogosto tista oblika skupne vezi, ki najbolj zaznamuje posameznika, pokaže Asiana Jurci Avci. V delu Tendertits skozi fotografski objektiv dokumentira najbolj intimna doživljanja treh prijateljic. Trenutke skupnih izkušenj, dobrih in slabih, povezanih v brezpogojno solidarnost.


PROGRAM FESTIVALA IN URNIK PERFORMANSOV


Kustosinja: Maja Hodošček



Festival sta omogočila: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Celje


Delovni čas Galerije Račka, Gosposka ulica 3, 3000 Celje: Čet. - Ned. 16.00 - 19.00


Informacije

Naslov:

Trg celjskih knezov 8, 3000 Celje

Telefon:

+386 3 42 65 156

E-pošta:

centersodobnihumetnosti@c...

Spletna stran:

http://www.csu.si

Odpiralni čas

Torek

11:00 - 18:00

Sreda

11:00 - 18:00

Četrtek

11:00 - 18:00

Petek

11:00 - 18:00

Sobota

10:00 - 12:00

Nedelja

14:00 - 18:00

Vstopnina

Vsi

Brezplačno