»Kdo je avtor mojstrovine v komentarju?« se je glasilo vprašanje ankete med sovražno naperjenimi objavami na Twitterju ob fotografiji postavitve slikarske serije Karneval Arjana Pregla, ki so jo kustosi Moderne galerije v Ljubljani umestili na skupinsko razstavo sodobnega slovenskega slikarstva Čas brez nedolžnosti. Možni odgovori so šli v smeri: triletnik, devetletnik, akademski slikar in slovenski Picasso. Na konservativno izhodišče za vnovično odprtje dobro znane dileme o tem, kaj umetnost je ali ni, kdo si zasluži biti umetnik in kaj je »pravo« umetniško delo, se je Pregl odzval s sproščenim komentarjem. In z novo serijo slik, ki jo umetnik predstavlja v Likovnem salonu. Razmišljanje o virih slikarske prakse, njegovega mimezisa in dojemanja sodobne vizualne umetnosti na splošno v obzir postavi vse možne odgovore, kajti ravno ti zanimivo razplastijo današnjo pozicijo slikarskega medija, njegovega razumevanja, njegovih mitologij in njegove kulturno-zgodovinske vloge.
S skrbnim premislekom je Pregl v seriji izhajal iz risb svojih otrok, ki so mu služile kot osnovni gradniki slike. Motive je nato razčlenil, poljubno kombiniral, povečal na primerno velikost, jih barvno opredelil. Dalje je nadgrajeval delo z zakonitostmi obravnave in nanašanja barve, s skrbjo za detajle, kompozicijo in celoto. Pregl v likovnem smislu kontinuirano nadaljuje z močnimi barvami nasičena platna, menjavo ritma pastoznosti nanosov, tudi razkrivanjem in pokrivanjem barvnih ploskev ali elementov v sliki. V njej zaznamo slikarstvo barvnega polja, abstraktnega ekspresionizma, tudi slikarstvo nove podobe. Sloge in smeri slikar premišljuje kot formalna orodja ter jim hkrati kontrira z jasno opredeljeno, torej s povsem nenaključno gesto in vsebino. Slike Arjana Pregla niso nikoli samo slike in niso nikoli le izjave. Združujejo umetnikovo nepretrgano zanimanje za zgodovino slikarstva na eni strani ter igro pomenov, ki jo pogosto uporablja v svojih literarnih ali dnevnih zapisih, na drugi. Slika je nemalokrat enostavnejša razlaga večpomenskosti semantičnega izziva, vendar ni nikoli le komentar. Pregl besedo uporablja spretno, kot kritični odziv na družbene aktualnosti, politične zdrahe ali kot beleženje intimnejših opažanj. Čeprav prežetost z ironijo in humorjem predstavlja ključni del njegovega ustvarjanja, svojo izjavo prenaša v umetniški projekt z igrivim raziskovalnim zanosom in ne z golo provokacijo.
Že s samim dadaistično zvenečim naslovom razstave, ki ga je slikar našel v animiranem filmu Mali šef, nam razpira špranjo zgodovinskega diskurza o slikarstvu, branju umetniškega jezika. Prav podobno, kot Tomaž Brejc zapiše v predgovoru zbirke Poker, da je Šalamunova poezija »predvsem dejavna strategija besednega razporejanja«, »ne toliko filozofska disciplina ali poljubna igra s stvarmi«, gre pri Preglu za razporejanje slikovnih elementov, ki se lahko nato »berejo v sebi, vzpostavljajo tekst, a nikoli ne postanejo plen romantičnega, simbolističnega metaforiziranja«.[1] Čeprav smo daleč od časa tovrstnih avantgardnih pojavov, se v seriji zrcali dvojnost časa, ki ga lahko doživimo skozi razstavljeno serijo. Trenutek, kjer nastopi otroška mimetičnost, ni le v konkretni referenci na otroško risbo, niti ne le v razgradnji modernističnih principov, kjer ne nazadnje tudi Pregl najde svoji potezi avtonomijo, ampak ga hkrati lahko razumemo kot oponašanje izjave, ki enači vsakršno abstraktno ali sodobno slikarsko gesto z naključno infantilno igro, z navidezno preprostostjo, s stereotipnim krčenjem razumevanja koncepta posnemanja.
Pregla uvrščamo med generacijo slikarjev, ki so se takoj po letu 2000 neposredno, vendar kritično nanašali na vsebine popularne kulture, na vizualni jezik in strategije medijske podobe. Umetnik tokrat najde osnovno izhodišče za delo v množici sovražnih tvitov, ki z navideznim zagovorništvom svobode govora agresivno kažejo s prstom tudi na sodobne umetniške prakse. Arjan Pregl torej znova domiselno preplete formalna likovna izhodišča s teoretsko refleksijo. Razmišlja o pozitivnih in negativnih učinkih modernistične slike, o odnosu do slednje in z več vidiki družbenih pojavov prepletenega sodobnega slikarstva. Umetnik pravi, da so njegove slike morda politične v tem, da se gledalec lahko sprašuje, v kakšnem okolju in času nastajajo določena umetniška dela ter da posredno pretresajo pričakovanja in predstave o neposrednosti umetnosti, o iskrenosti, o opazovanju ter o premišljevanju lastnih predsodkov. Zato je tudi prostor Likovnega salona, prvega likovnega razstavišča v Celju, kot nalašč primeren za njegovo predstavitev. Podobno kot slika je prostor doživel preobrat iz modernističnih predstavitev, v stičišče novih diskurzivnih praks in sodobnih umetnostnih formatov ter ob tem doživel nemalo zgražanja javnosti nad sodobnimi galerijskimi predstavitvami, kritik, skrčenih predvsem na željo po lepem. Serija GUGU GAGA tokrat lepo nadene masko otroške geste, brez cinizma in posmeha skuša vrniti veljavo tako otrokovi kot slikarjevi kreativnosti, ki nikakor ne stojita kar sami na sebi, tako kot naj ne bi gledalčevo dojemanje videnega.

Arjan Pregl (1973) je končal podiplomska študija slikarstva in grafike na Likovni akademiji v Ljubljani. Je eden vidnejših slovenskih slikarjev, ki je svoja dela večkrat predstavil v ključnih razstaviščih po Sloveniji (Mestna galerija Ljubljana, Umetnostna galerija Maribor, KIBLA, Maribor, Koroška galerija likovnih umetnosti, Galerija Equrna, Ljubljana, MSUM, Ljubljana) ter v mednarodnem prostoru (Hrvaška, Črna gora, Švedska, Japonska). Njegova dela so umeščena v več pregledov in izborov slovenske vizualne umetnosti. Umetnik deluje v polju slikarstva, grafike in risbe. Je tudi ilustrator, kolumnist in pisatelj. Živi in ustvarja v Ljubljani.

--------------------------------------------------------------------------------

[1] Tomaž Šalamun, Poker, Cankarjeva založba, 2000, str. 6