Cilj odprave je bil preplezati prvenstveno smer po Zahodnem grebenu. Odprava, ki je delovala v duhu časa, kjer je vladala kolektivna zavest za dosego cilja, ne bi delovala tako kot je, če logistično in organizacijsko ne bi bila odlično vodena. Z ledenika Khumbu na višini 5350 m, kjer je bil bazni tabor, se dviga 700m , visoka skalna stena sedla Lho La, sledi ji 1200 metrov visoko pobočje Zahodne rame, ki se nadaljuje v 2500 metrov dolg, položen, vendar oster in vetroven greben, na koncu katerega je začetek strme in razgibane vršne piramide Everesta. Verjetno se zdi danes nepredstavljivo opraviti preko 500 vzponov na sedlo Lho La, kjer je bil tabor 1, kar je ta odprava naredila. Ker je stena sedla Lho-La je v zgornjem delu previsna, tovorov ni bilo mogoče prenašati na hrbtih, zato je Štefan Marenče doma skonstruiral ročno žičnico, s pomočjo katere so v tabor 1 prenesli več kot 5 ton opreme, ki je služila za oskrbovanje višinskih taborov.
Prva naveza, ki se je odpravila proti vrhu je bila Marjan Manfreda-Marjon in Viki Grošelj. Manfreda je na višini 8250 m brez dodatnega kisika in samo s tankimi rokavicami na rokah preplezal težak raztežaj in pritrdil vrv – Marjonova stopnja; s tem je ostalim močno olajšal prehod proti vrhu. Zaradi težav z ventili na jeklenkah in zaradi omrzlin sta morala oba sestopiti.
Cilj odprave je bil dosežen 13. maja 1979, ob 13.51, ko sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik kot prva Slovenca stala na strehi sveta. "Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi!" (Nejc Zaplotnik). Dva dni kasneje, 15. maja 1979, ob 14.30 so vrh dosegli tudi Stane Belak-Šrauf, Hrvat Stipe Božić ter Šerpa Ang Phu, ki je pri sestopu nesrečno zdrsnil 2000 metrov globoko na kitajsko stran.