V Lamutovem likovnem salonu Galerije Božidar Jakac se po uspešni predstavitvi grafika Bojana Kovačiča, ki je svoj umetniški credo koval v miljeju Milana, vračamo v okrilje ljubljanske grafične šole. Z njo se pogosto omenja tudi ime Danila Jejčiča, ki je že skoraj pol stoletja eden vidnejših snovalcev slovenske likovne produkcije. Mnogi ga poznajo tudi kot izvrstnega fotografa, širša javnost pa ga pozna predvsem kot odličnega grafika, mojstra sitotiska. Že vrsto let je za Jejčiča značilen, razumsko grajen matematični kozmos geometrijskih teles, ki v svoji notranji interakciji (čistih barvnih ploskev in kontrastov z linijo in drobnimi rastri) gradi poseben optični učinek prostorske iluzije, t.i. trompe l'oeil.

Dr. Jure Mikuž je v razstavnem katalogu zapisal: »V času, ko se je Jejčič odločil zavajati ali vsaj vznemirjati gledalčevo oko z iluzionističnim upodabljanjem dotlej nevidenih geometriziranih objektov in njihovih kombinacij, si je konstruktivistični pol

likovnega ustvarjanja v svetu prizadeval vzpostaviti nove odnose med umetnikom, njegovim delom in občinstvom. Z grafikami in njihovimi serijami je zmanjševal pomen unikata kot fetišiziranega predmeta užitka in simbola privilegiranih. Jejčičeva ikonografija je abstraktna, a široka in univerzalna. Po eni strani odraža zapleteno misel atomskega veka in njene znanstvene formule ter vesoljske sheme, kot so množice, atraktorji in fraktali, po drugi pa odslikuje ritmične vzorce, ki se izrisujejo v pisanih grmadah najbanalnejših serijskih izdelkov, zloženih na policah mega marketov. Umetnik, ki hoče obvladati pomenski in vizualni razpon sodobnega sveta, se mora specializirati in sodelovati s strokovnjaki drugih področij, od grafičnih tehnikov do eksaktnih znanstvenikov.

Jejčičevo ustvarjalno misel lahko sledimo zelo nazorno, če pogledamo njegovo delo celovito, od skic prek fotografij in grafik do plastičnih objektov, komponibilov. Vodi jo odnos med čutoma tipa in vida, ki niha med dialektiko in sožitjem. Ko objekt zagledamo, se ga lahko hkrati dotaknemo in tako povežemo obe vrsti občutij. Paradoksalno pri tem pa je, da videno lahko poimenujemo z izrazi za občutke tipa, ne moremo pa storiti obratno. Tako na primer rečemo, da se nam nekaj zdi že na pogled hladno, težko ali toplo, ne rečemo pa, da nekaj z otipom začutimo rdeče. Zato tudi upodobljeno obliko lahko opišemo kot zaobljeno, gladko ali hrapavo, čeprav je ne moremo otipati. Nasprotno pa pri konkretnem objektu zatipamo tudi zakrito ali hrbtno stran, kljub temu da je z očesom ne moremo videti. Posledica tega je tudi običajni kriterij realistične mimezis, ki je popolna takrat, ko prevara gledalca in hoče predmet otipati. Vse te dileme in aporije se kažejo tudi v Jejčičevih delih, posebej takrat, ko prvotno risbo prek njenega prenosa v grafiko razvije do komponibilov, torej objektov z vsemi tremi razsežnostmi, ki jih je v prvotni ideji zasnoval kot ploskovite.«