Skrivne želje umetnice Keiko Miyazaki sestavljajo štiri instalacije in serija risb, pet vsebinsko in vizualno medsebojno povezanih sklopov. Skupaj tvorijo kompleksen preplet govorjenega, tekstualnega in slikarskega, svetlobnih učinkov, objektov in predmetov, vzetih iz vsakdanjega življenja. Z njimi umetnica tematizira svet odnosov, ljubezenskih in seksualnih razmerij, izkušenj, pogledov in nagnjenj, vanje umesti željo, skrivnost in spomin. Spomni na nedeljivo povezanost in pregibanje sedanjega in preteklega, ponuja v premišljevanje vprašanja zvestobe, prevare in krivde.

Postavitve gledalca nagovarjajo na eni strani povsem neposredno, denimo s simbolnim pomenom postelje in barv v Skrivnostni spalnici, ali z intimnostjo malih, enemu gledalcu namenjenih prostorov v Fetiših, ki omogočajo pred očmi drugih nemoteno opazovanje in čutenje le-teh. Kot tudi s pretanjeno asociativnostjo besed in stavkov, ki kot da za vedno neizbrisni zažarijo v Stolpu skrivnosti, ali se komaj ulovljivo berejo v prelivajoči se svetlobi odeje v Skrivnostni spalnici; obakrat vzeti iz umetničinega dialoga s posamezniki, ki ga lahko spremljamo na ekranih. Ali pa ga nagovarja arabeskna nežnost, ki jo ustvarjajo delikatne poteze in prelivi malih ali v prostoru lebdečih velikoformatnih risb.

Razen risb postavitve temeljijo na izpovedih in izjavah posameznikov, ki so odgovarjali na vprašanja, ki jim jih je zastavila umetnica. Z vključitvijo njihovih enkrat bolj zadržanih, drugič presenetljivo iskrenih in odprtih pripovedi (v obliki videov, v katerih je identiteta protagonistov zabrisana), je v Skrivnih željah poudarjena dimenzija izrazito osebnega in intimnega. Gledalec se znajde skorajda v užitku skrivnega prisluškovanja intimnosti drugih. Toda ne za dolgo. Izpovedane intimnosti, ki jih Keiko Miyazaki z drugimi vizualnimi elementi nadgradi v sugestibilna okolja, se kmalu izkažejo za umetničina dejavna orodja, ki zmorejo doseči bistveni namen postavitev: oblikovanje »pokrajin«, ki postanejo sprehod gledalca k njegovi lastni želji, skrivnosti in k samo njegovemu spominu. V teh s pripovedmi in odnosi napolnjenih »pokrajinah« se mu lahko zazdi, kot da bi v njih odzvanjale pesnikove besede, da ljubezen ne sme biti izguba sebe, temveč sožitje dveh samot. In ker Skrivne želje v veliki meri govorijo tudi o seksualnosti, se mu prav tako lahko zazdi, da je ta prostor raznolikih spolnih nagnjenj tu zato, da se lahko z njimi istoveti ali mednje širi in umešča svoja lastna.

Skrivne želje so nastale posebej za prostore Galerije Račka, v tesnem sodelovanju in dialogu s posamezniki iz različnih okolij. Lahko jih vidimo tudi kot svojevrstno raziskavo pretanjenih plasti intimnega. Umetnica z njimi nadaljuje svoje siceršnje ukvarjanje s kulturnimi vzorci. Skrivne želje so tako prostor premišljevanja razmerij in želje ter hkrati prostor premišljevanja širšega kulturnega konteksta in njegovega odražanja v polju intimnega.

Keiko Miyazaki (1978, Ehime, Japonska) se je po končanem študiju na Northumbria University v Angliji (2003) preselila v Slovenijo, kjer je študij nadaljevala na ALU v Ljubljani (2004) in leta 2005 na Akademiji likovnih umetnosti v Krakowu. Danes živi in ustvarja v Preboldu pri Celju. Njeno delo temelji na opazovanju družbenih struktur, pomemben segment njenega ustvarjanja je komunikacija, ki vključuje povezovanje in sodelovanje s posamezniki iz neposrednega in širšega okolja. Za svoje delo je prejela nagrado Sakaide Art Grand Prix (1999, 2002), Cosmos Cable TV Award (2005) in nagrado Shikokuchuou City Award za kulturni prispevek. Razstavlja od leta 1998, med zadnjimi sta samostojna razstava Ženska v Galeriji Insula v Izoli (2017) in skupinska Ksihti v Tovarni umetnosti v Majšperku (2017).

Kustosinja razstave: Irena Čerčnik