Johanna Billing, Matija Brumen, Andreja Džakušič, Priscila Fernandes, Eden Mitsenmacher, Franc Purg, Pilvi Takala

Kustosinja: Maja Hodošček

Lepo vabljeni na odprtje razstave v petek, 10. novembra ob 19. uri v Galerijo sodobne umetnosti.

Naslov razstave se nanaša na delo Kids (2002) umetnika Franca Purga, ki je nastalo med njegovim rezidenčnim bivanjem v Belfastu in New Yorku. Umetnik je usmeril pozornost in pogled kamere na presunljivo nasilno igroskupine otrok z obrobja mesta. V delu zunajinstitucionalno okolje ulice, ki otrokom z naključnimi razpoložljivimi materiali ponuja številne možnosti preizkušanja in delovanja, predstavlja prostor učenja. Otroci s posegom v realno okolje in s poskusom spreminjanja le-tega oblikujejo sebi lastne izkušnje in pomene, a hkrati z igro razkrivajo lasten položaj v družbeni strukturi. Umetnik v njihovo aktivnost ne posega, z opazovanjem spoznava skupinsko obliko interakcije znotraj kompleksne socialne situacije.

Izhajajoč iz dela Kids si razstava zastavlja vprašanje, na kakšen način lahko umetnost sodeluje v razširjenem prostoru vzgoje in izobraževanja, kjer se odvijajo posredne oblike učenja z izjemnim učinkom ponotranjanja družbenih struktur in normativnih vedenjskih oblik. Predstavljena dela izhajajo iz neinstitucionalnih kontekstov in raziskujejo vire, možnosti in sredstva učenja onkraj programskih smernic in enoznačnih preverjanj znanj.

Ključni razvojni psiholog, Jean Piaget, poudarja, da je temeljni princip, ki prispeva k razvoju posameznika, ki je sposoben samoodločanja in spoštovanja svobode in pravice drugega, omejena moč odraslega, le-ta zagotovi pogoje, znotraj katerih obstaja možnost izraza, samousmerjevalnega učenja, preizkušanja in improvizacije. V takšnih pogojih otroci lahko razvijejo lastne oblike vedenja in pridobijo občutek odgovornosti do družbe. Umetniki, predstavljeni na razstavi, v svojih delih ustvarjajo tovrstna horizontalna okolja, kjer otroci sami usmerjajo tok dogajanja, hkrati pa opozarjajo, da so tovrstni odprti pogoji v času vsesplošne instrumentalizacije pedagoških procesov redki. Osvetljujejo subtilne pojavne oblike procesa indoktrinacije in okolja, kjer se tovrstni procesi odvijajo. Razmišljajo o odprtih didaktičnih prijemih in zaznavajo značilnosti, ki prispevajo k formiranju sistemov, kjer se pravila oblikujejo spontano, znotraj procesa izkušnje, brez vnaprejšnje, vsiljene strukture. Temeljijo na opazovanju, improvizaciji, skupinskem delovanju in izmenjavi, ali ustvarjajo situacije, kjer se odvija določena aktivnost, ki poudarja sodelovanje, soodločanje, samoiniciativnost in neodvisno razmišljanje.

Priscila Fernandes v delu For a Better World (2012) raziskuje, s kakšnimi mehanizmi se otroka pripravlja na ekonomsko življenje in obstoječo obliko delitve dela. Video je posnela v majhnem, umetno narejenem mestecu z nakupovalnim središčem, bolnico, kavarnami, restavracijami, itd., kjer se otroci igrajo tako, da zavzamejo različne družbene vloge in z njimi povezane aktivnosti. Kompleks so postavile združene korporacije, da bi otrokom ponudile izkušnjo realnega sveta. Izkušnjo procesa politične spremembe in njenih učinkov na vsakodnevne prakse raziskuje Johanna Billing v delu Magical World (2005), posnetim v Zagrebu. Prikazuje skupino otrok pri kolektivnem petju na rednih pevskih vajah. Otroci, rojeni po koncu balkanskih vojn, so predstavniki novega začetka, zaznamovanega s politično usmeritvijo, ki v procesu preoblikovanja sistema nakazuje vdanost neoliberalni paradigmi. Koliko prostora bodo lahko zajeli znotraj tega »magičnega prostora«, ki obljublja preskrbljeno prihodnost? Možnost prihodnosti kot produkt skupnih odločitev izpostavlja umetnica Pilvi Takala v delu The Committee (2014). Otrokom podari 7000 funtov, ki jih je prejela kot dobitnica nagrade Emdash (2013) in jih prosi, da kot skupina porabijo celoten denar, kako, pa je prepuščeno dogovoru in odločitvi otrok. Možnost sooblikovanja umetniškega dela ponuja Franc Purg v novem projektu, sestavljenem iz treh enot; videa, plakatov in dokumentacije dopisovanja s svojim prijateljem. V projektu raziskuje značilnosti, ki vodijo otrokovo obnašanje, predvsem radovednost in volja do preizkušanja, ki se izraža v zgodnjih letih in se skozi razne vzgojne mehanizme v času odraščanja izgublja. Na razstavi bodo otroci lahko posegali v plakat in ga preoblikovali po lastni volji, brez vnaprej danih napotkov ali sugestij o vsebini samih vizualij.

V sodelovanju z otroki Andreja Džakušič razvija doživljajski park, ki temelji na urbanem vrtnarjenju. Po postavitvi visoke grede v celjski mestni soseski razmišlja o nadaljnjih možnostih rabe zelenih površin in preko delavnic z najmlajšimi raziskuje osnovne principe vrtnarjenja. Matija Brumen v delu Marko, Ivo, skozi fotografski objektiv spremlja svoja nečaka od rojstva, ju portretira v različnih življenjskih obdobjih in ustvarja dokument spreminjajočega se časa. Eden Mitsenmacher več let prek dopisovanja spoznava deklico iz Anglije, s katero si delita skupni interes zanimanja za petje in si izmenjavata posnetke. Umetnica jo je v eni izmed izmenjav prosila, če ji lahko zapoje pesem, ki jo navdihuje z upanjem. V pričakovanju izbora s širšim družbenim sporočilom je deklica presenetila s skladbo, ki govori o zasebni ljubezenski stiski.